Zdravje ene prekerke

Ne pomislim mnogokrat, da nimam obveznega zdravstvenega zavarovanja. Stara sem 34 let in povprečno zaslužim okoli 500 evrov na mesec, vse v glavnem preko avtorskih in podjemnih pogodb. Delam veliko, vendar je moje delo podcenjeno. Znesek, ki bi ga morala plačati za zdravstveno zavarovanje, zame ni zanemarljiv.

Obstaja še dodaten razlog, da si ne plačujem zdravstvenega zavarovanja. Pred dvema letoma sem s kolegi ustanovila zavod. Preko zavoda smo se nameravali prijavljati na projekte in si tako zagotoviti preživetje. Med ustanovitelji smo vsi brezposelni: To pomeni, da nismo formalno zaposleni, ampak delamo kot prekerci. Po več kot letu dni od ustanovitve zavoda smo izvedeli, da morajo ustanovitelji zasebnih zavodov, četudi so ti neprofitni, plačevati zdravstveno zavarovanje iz tega naslova. To pomeni, da bi si morali plačevati samo za zdravstveno zavarovanje okoli 100 evrov mesečno, kar je bistveno več, kot so za zdravstveno zavarovanje zavezani plačevati nezaposleni občani. Do sedaj je dolg, ki ga dolgujem zdravstveni blagajni, že zelo velik. Nastal je tudi iz nevednosti. Zdelo se nam je nezamisljivo, da bi imeli zgolj zaradi ustanovitve zavoda tako velike obveznosti do države, četudi zavod nima še nikakršnega vira financiranja in nam ne zagotavlja zaposlitve. Sedaj si ne upam prijaviti se v zdravstveno zavarovanja, ker me je strah, da bodo od mene za nazaj terjali plačilo celotnega dolga.

Pri zdravniku nisem bila že kakšnih deset let. Tudi ginekološkega pregleda nisem opravila že več let; veliko dlje, kot je priporočljivo. Sicer sem dolgo imela občutek, da sem mlada in da ne morem imeti večjih zdravstvenih težav. Nedavno pa sem se zavedla, da je ta občutek močno varljiv.

Zvečer sem se s kolesom peljala domov, ko me je zbil avto. Padla sem in se udarila v glavo. Voznik avtomobila je prestrašen pritekel k meni. Ker sem trikrat zapored zgubila zavest, je poklical rešilca. Že ko so me reševalci med vožnjo sem v rešilnem avtomobilu vprašali po osebnih podatkih, me je močno zaskrbelo, da nimam zavarovanja. Slišala sem, da so računi za takšno nujno zdravstveno oskrbo lahko ogromni. Ko sem prišla v bolnico, me je pregledal zdravnik. Vprašal me je, ali sem se udarila v glavo. Odgovorila sem, da sem že v redu in da mi ni nič hudega. Rekel je, da sumi, da sem se udarila v glavo, ker sem bila nezavestna. Dejal je, da je to lahko nevarno zaradi krvavitev ter da moram ostati čez noč v bolnici na opazovanju. Zaradi strahu pred ogromnim računom za zdravstveno oskrbo sem mu zagotovila, da se nisem udarila v glavo in da hočem domov. Podpisala sem izjavo, da zapuščam bolnico na lastno odgovornost. Na srečo mi ni bilo nič…

Sram me je, da si kljub temu, da delam in da imam visoko izobrazbo, ne morem privoščiti osnovne gotovosti v življenju, ki jo daje zdravstveno zavarovanje. Ker me je sram, o svoji revnosti ne govorim pogosto. Globoko pa sem prepričana, da bi morala biti vsakomur zagotovljen univerzalen dostop do zdravstva.