Analiza emigracije mladih prekernih v času krize

Analiza_Prekernost in emigracija v času krize FINAL

Advertisements

Drobci neke biografije

Sire, I am from the other country

Star sem 31 let. Nekoč sem prejemal štipendijo za nadarjene, bil zlati maturant, pristojne službe so mi dopovedovale, da posedujem nadstandardne intelektualne zmožnosti (karkoli že naj bi to pomenilo). Odraščal sem v okolju, kjer se to nikomur – vključno z mano – ni zdelo nič posebnega,  samoumevno pa se je zdelo, da imam prihodnost.

Leta kasneje imam standardno FDVjevsko diplomo in sem brezposeln. Zaradi državne politike prikrojevanja statistik o (ne)zaposlenosti mi je uspelo nekako pridobiti 1 leto delovne dobe. Živim v majhni stanovanjski skupnosti v najemniškem stanovanju, najemnino mi plačujejo starši, ostalo uspem nabrati s kombiniranjem različnih občasnih virov.

Sem reven. V zadnjih šestih letih sem nenehno v denarni stiski. Vsake toliko pride nekaj tednov ali celo mesecev, ko ne rabim misliti na denar, ki pa jim sledijo meseci izposojanja, pomoči prijateljev in življenja na figurativne škrge. Pomemben del mojega budgeta tako že leta pomenijo kosila, kave in pijače, na katere me vabijo prijatelji in jih tudi plačajo, tovrstno pozornost pa lahko zaradi svoje finančne situacije le redko vrnem. Na živce mi gre, da že nekaj let ne morem it bordat ali se lotit kakega drugega športa. Privoščim si lahko le izjemno majhen del knjig, ki jih želim prebrati. Kulturnih prireditev se udeležujem praktično zgolj, če so zastonj, ko mi prijatelji priskrbijo kakšno zastonjsko vstopnico ali pa me kdo povabi.

Posedujem skromno zbirko oblačil, občasno, ne pa vedno, tudi kaj bolj zimskim razmeram primernega, pred nekaj leti sem si celo uspel omisliti zimske čevlje; računalnik – je čisto ok in tudi precejkrat mežikajočemu ekranu se človek kmalu privadi – mi je podaril dober tovariš; imam relativno spodoben bicikel, ki sem ga pred leti kupil iz druge roke. Dobremu prijatelju in tovarišu sem že leta dolžan preko 1000 evrov in niti na misel mi ne more priti, da bi lahko ta znesek kako odplačal. Sem precej revnejši od mojih staršev ali od ostalih članov moje družine.

Za podiplomski študij se nisem odločil zaradi uničujoče izkušnje dodiplomskega študija, ki je bila ena sama žalitev. Čeprav imam diplomo, nisem nikoli študiral. Lokalni visokošolski sistem in še posebej “moja fakulteta” me je z vsemi vojnimi hujskači, ciniki, prodajalci najbolj cenene ideologije, kruhoborci in mizernimi intelektualnimi standardi – še v času pred bolonjsko reformo – oropal te možnosti. Rad bi vsaj enkrat v življenju študiral, a občutek imam, da je sedaj že prepozno.

Ne spomnim se, kdaj bi kje zasledil oglas za zaposlitev, ki ne bi deloval kot žalitev ali kot potrditev moje popolne nesposobnosti za kakršnokoli razumno, smiselno in plačano delo. Oglasov za službe tako ne gledam več, saj je edino, kar od njih dobim, občutek popolne neuporabnosti in posledična depresija. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje od kakšnega prijatelja ali znanca slišal pripovedovati o službi, ki bi mu jo zavidal. Svet službe in dela se mi je vedno zdel nekaj tujega, mističnega in nedostopnega. Nikoli se nisem mogel pripraviti do tega, da bi se v lovu na vstopnico za ta svet (in s tem za preživetje) obnašal temu svetu primerno: samo-promovirajoče, domišljavo, prilizujoče, samozavestno, avtoritarno-podredljivo, arogantno, vsevedno, agresivno, izključevalno, narcisistično in podobno. Zavestno se nočem spraviti v mentalno stanje, kjer bi – mojim prijateljem, bežnim znancem ali neznancem – prodajal pravljice o tem, kako povsem obvladam to ali ono, tudi če se mi zdi, da imam kakšno uporabno znanje ali veščino. Posledica tega je, da so moje možnosti za pridobitev kakšne zaposlitve radikalno zmanjšane. Če sem že imel kakšno delo ali zaposlitev, je bilo to večinoma zaradi prijateljskih povezav in priporočil, ki jih nisem iskal. Nikoli nisem uspel najti nobenega dela, ki bi me v resnici zanimalo, s katerim bi se lahko identificiral in bi bil tako motiviran, da ga razvijam dalje. Praktično vse, kar sem v življenju počel ali še počnem in je imelo količkaj zanimivega v sebi, je bilo izključno neplačano (ali zelo borno plačano) in zunaj formalnih okvirjev.

Navkljub zelo bornim kvalifikacijam in “kompetencam” ter zelo bornim naporom za uspeh na “trgu delovne sile”, mi je v vsem tem času vendarle uspelo delati različna plačana dela. Med njimi: prevajanje, avtomobilski prevozi (ljudi in stvari), klasična projektna birokracija (prijave, poročila), priprava materialov za tisk, lektura in urednikovanje teksta, postavitev in administriranje spletne strani, moderiranje okrogle mize, vodenje projekta, organizacija dogodkov, pisanje političnih komentarjev, biti umetnik, nastop na okrogli mizi, žongliranje, animiranje otrok, teater, biti delegat nevladne organizacije na strateškem kongresu evropske mreže proti rasizmu (spet ene), kuhanje, čiščenje, delo v podjetju za produkcijo zvoka, mystery shopping, sodelovanje v medicinskih poskusih. Kolikor lahko presodim, sem si svojo plačo v vseh teh primerih povsem zaslužil.

Pomemben del mojega življenja so vseskozi zasedale aktivnosti, ki sicer niso bile plačane, a bi se jih dalo umestiti v kategorijo neplačanega dela. Med njimi: urednikovanje in pisanje, lektura, prevajanje, filmska produkcija, delo z mediji, organiziranje dogodkov in še precej zelo različnih zadev, ki se dogajajo v kolektivnih avtonomnih političnih procesih in ki jih bi bilo šele potrebno kategorizirati, segajo pa od strateške politične analize, pomivanja posode, denarnega gospodinjstva do različnih oblik socialnega dela, redarstva, grafičnega oblikovanja, čiščenja, media agenda settinga in še marsičesa. Navkljub vsem dokazom o nasprotnem, ki jih dobivam s strani vladajoče ideologije in trga, na podlagi vseh teh plačanih in neplačanih izkušenj, domnevam, da vendarle *že* počnem stvari, ki so produktivne za skupnost, v kateri živim ali pa vsaj imam tej skupnosti vsaj kaj za ponuditi. Je pa ta moj prispevek v veliki večini povsem zunaj uradne ekonomije in torej formalno neobstoječ.

Ker nisem zavestno delal na grajenju lastne kariere, sem postopoma izpadel iz vseh krogov, kjer se delijo službe. Vedno znova sedim v krogu prijateljev in znancev, ki imajo “svojim letom primerne” službe in se počutim kot da sem iz drugega planeta. Ta je ustanovitelj uspešnega in povsod slavljenega start-upa, oni dela v mednarodni korporaciji v tujini, spet nekdo tretji ima job v uspešni firmi za to ali ono, nekdo študira v tujini zanimive stvari in ima ob tem izdatno štipendijo, spet nekdo je profesor na univerzi, nekdo drug je spet zgolj otrok svojih staršev, desti spet dela v istem zgoraj omenjenem start-upu. Nenehno srečujem ljudi, bodisi stare znance ali nove, in vedno znova uničujoče vprašanje, na katerega nimam odgovora: kje pa ti delaš?

Vem, da za mojo situacijo ni kriva usoda, pomanjkanje sreče ali naključje. Mislim, da imajo s tem veliko opraviti nekatere moje osebnostne lastnosti: sem precej nesposoben sem pri pretvarjanju, poveličevanju samega sebe in blefiranju. Poleg tega v vsakdanjem, profesionalnem in siceršnjem življenju visoko cenim logiko, kar pri današnjem stanju stvari ne vpliva pozitivno na moje zaposlitvene možnosti. Enako velja za spoštovanje do ljudi, izjemno težko pa funkcioniram tudi v odnosih neenakosti (ni važno na kateri strani tega odnosa sem). Poleg tega mi izjemne težave povzroča laganje, zavajanje, domišljavost ali izkoriščanje drugih ljudi, kar me absolutno diskvalifira za precej kariernih priložnosti. Zadnji konkreten primer, pri katerem je precej omenjenega prišlo do izraza, je bilo sodelovanje pri vodilnem nacionalnem kulturnem projektu. K projektu me je kot člana raziskovalne skupine povabila prijateljica in tovarišica, a sem po nekaj tednih od službe odstopil. Nisem mogel sprejeti dela, ki bi me prisililo, da počnem stvari, v katere ne verjamem in v pogojih, kjer mi ni priznan status subjekta oziroma sogovornika. Je pa res, da bi bila služba dobro plačana in za obdobje dveh let. Verjetno ne bom nikoli dobil podobno “dobre” priložnosti, prav tako pa bo ta prijateljica, ki me je že v preteklosti denimo večkrat povabila k prevajalskim projektom, naslednjič zaradi tega spodletelega srečanja morda raje k sodelovanju povabila koga drugega.

Večino služb, za katere sem bil “vzgajan” v času študija in ki so mi torej dostopne na podlagi moje izobrazbe, zavračam zaradi principov in političnih razlogov: raznovrstne državne strukture, NGO sektor, oglaševalske in PR agencije. Na podlagi zgoraj zapisanega povzetka mojega srečanja z univerzo je razumljivo, zakaj me nikoli ni zanimal akademski sektor. Umetnik nisem in ne nameravam biti (sem se pa nekoč po spletu okoliščin nekaj časa gibal v teh krogih in dosegel nekaj povsem spodobnih lovorik). Glasbenih ali drugih umetniških talentov nimam. Za ostalo nimam izobrazbe ali znanja. Vse, kar mi ostane, je nekvalificirano manualno delo v takšni ali drugačni obliki. Tudi, če bi na neki točki sprejel izsiljevanje in se lotil iskanja kakšne od nemogočih služb, so moje možnosti za uspeh vedno manjše: ker svojih zadnjih desetih let nisem porabil zato, da bi si “pridobival veščine,” polnil svoj CV z različnimi lepo zvenečimi spektakelskimi lovorikami, sem postal nezaposljiv in nimam nobene prihodnosti.

Zdravstveno zavarovanje verjetno imam. Razen takrat, ko ga nimam. Imam srečo, da nimam nobenih zdravstvenih težav, ampak to verjetno ne more trajati v nedogled.

Občutek imam, da sem povsem izven, ne samo uradnih kategorij, temveč tudi zunaj prevladujočih kategorij, ki jih uporabljajo gibanja, ki se ukvarjajo z vprašanjem prekarizacije in z ostalimi vidiki sodobnih pogojev dela in življenja. Moj problem ni prekernost, ampak blagovna narava celotne družbe. Nesposoben sem se pomiriti s  svojo vlogo blaga. Besede kot so kariera, karierna priložnost, trg delovne sile, zaposlitveni sejem, prijava za delovno mesto, delovne izkušnje, delovna doba zame pomenijo tiho šumenje dobro naoljene mašinerije smrti. Ko berem Kapital, ne berem zgolj dobre in uporabne politično-ekonomske teorije, temveč berem o svojem življenju. Ne zanimajo me toliko pravice iz dela kot možnost življenja onkraj dela. Ne morem sprejeti družbe, ki od mene v zameno za preživetje zahteva, da se odrečem še tisto malo človečnosti, ki jo premorem. To se nekaterim zdi zelo abstraktno, zame so to zelo konkretne stvari, izražene v zelo konkretnih odločitvah, ki so me pripeljale do situacije, v kateri sem trenutno.

Zelo jasno se zavedam, da je edini način, da imam neko prihodnost, ki bo vredna, da jo živim, radikalna sprememba pogojev družbenega življenja. Za vse. V obstoječem sistemu me ne čaka nič drugega kot nadaljna marginalizacija, vedno večja izolacija in depresija.

In z leti ne postajam prav nič mlajši.

Meni je kul?

Svojo prekerno zgodbo sem prvič napisala že pred dobrim mesecem dni, prvič javno izpostavila svojo povsem osebno zgodbo, ne grozljive, srce parajoče zgodbe nekega migrantskega delavca, ne absurdne zgodbe nekega študenta, ki dela prek napotnice, ne neke naključno izbrane zgodbe nekega znanca od znanca ali izmišljene, literarne osebe, torej svojo zgodbo, katera ni nič kaj brutalna, za katero mislim, da ji gre, kot eni od zgodb v mnogoterih bolj ali manj strašnih zgodbah, precej dobro. Še vedno precej dobro. In je kot taka, bolj kot ne, nevredna omembe. Jamranje je itak za softiče ali rezervirano za izjemne vrhunce brezizhodnosti. Meni pa gre, tretjič že ponavljam, precej dobro. Sploh ko gledam lačne otroke v Afriki in pobite demonstrante v Egiptu. Imam glas, lajam če hočem, kričim sredi Prešerca, čepim pred Boj zo, ne glede na to koliko to odzvanja ali ne, širše ali bližje, moje besede so jasne, moj jezik artikuliran, če hočem. Imam 21 stopinj celzija v sobi, tople nogavice na sebi in polno polico v hladilniku. Imam … ah, marsikaj. In zakaj bi se zdaj osredotočala na to česar nimam? Svet je lep, pa to… Če si ga narediš in si res močno želiš. Jamranje je za duše ostale v obdobju romantike, fino se umesti v kakšen pesniški večer hrepenenja po neizpolnjenih idealih, drugače pa povsem nepraktična stvar, jaz se borim dalje, ker sem emancipirana, sposobna, inteligentna, iznajdljiva, s starši ki jih je socializem ustvaril v nek pošten, delaven, preživetja zmožen razred, kot belka v Evropi pa itak že sama po sebi priviligirana. In če vam čisto potiho prišepnem, sem se sama sebi itak vedno zdela malce razvajena. In če vam še tišje prišepnem, itak nisem sposobna videti dlje v prihodnost kot kakšen teden vnaprej, ker za nas stare hipije velja, kot je že Jim Morrison pel, »the future is uncertain and the end is always near«. (Ampak Jim Morrison je umrl pri 27, jaz sem pa že, ne me jebat! 28. Whatever…) Ko si še zapojem »all we are saying, is give peace a chance« je kombinacija ubitačno najbolj skladna, da se zavem, kako je meni v bistvu nadvse kul v lajfu. In potem pišem to svojo prvo prekerno zgodbo. Da jo preberem na Teach in-u v NLB-ju. Nekaj je pač treba prebrat, če se že gremo aktivizem.

In prvič razmišljam, da brez zaledja svojih socialističnih staršev niti približno ne bi bila več tako pogumna in da je ideja, da ne morem postati brezdomka samo nek iluzoren od mojih staršev in njihove ogromne bajte sproduciran občutek varnosti. Da sem si skozi dve leti delovne dobe in kopice nekih bolj ali manj resnih delovnih razmerij, ki so bolj ali manj vedno zahtevala celotnega človeka, do 28. leta uspela ustvarit neko zblojeno idejo o tem, kako je v bistvu moj lajf precej kul, kupit 15 let star avto, najet sobo v stanovanju s cimri in psom, kupit računalnik, telefon in nekaj ostale nevredne omembe krame, ki jo lahko ob selitvi stlačim v točno pet škatel (preizkušeno), poleg kavča za 50€ in kolesa za 50€ in to je to. Mojih 28 let in v nekem obdobju štirih zaposlitvah naenkrat, nazadnje pa idealu vseh idealov, meri vseh mer, njeni svetosti, redni službi. Če si lačen otrok v Afriki je to kar precej stvari v tako kratkem obdobju življenja, ampak če pomislim, da so prave rock zvezde pri teh letih že trohnele pod zemljo, je pa vseeno kar precejšnja doba. No, in nazadnje ko sem pisala svojo zgodbo, sem pisala še o tem, kako so redne službe precenjene, napadala svetost, ki je še ostala od neprekernega in izjavljala služboskrunska = bogoskrunska obdolževanja proti izjavljanjem poštenih, delavnih od socializma spranih idej, služba je služba, pa tudi če je treba včasih malo potrpet. Oziroma varnost je pač treba žrtvovat za svobodo in redni službi že samo po sebi umevno pritiče malo (po)trpljenja. Kakršnakoli varnost že to je (ampak to je še tista prejšnja zgodba, ki je v tem vsesplošno prekernem času že zdavnaj passe). No, jaz ne mislim osem ur na dan trpet do svojih recimo 60, ko bom končno šla v penzijo in končno začela počet stvari, katere sem celo življenje v resnici želela počet. V bistvu imam že cel namišljen seznam dejavnosti, s katerimi se bom ukvarjala v penziji, od štrikanja, vrtnarjenja, plesanja v paru, raziskovanja čaker in tantrične joge, pa do branja Das Kapitala, Joyca in vseh Freudovih knjig. 14 dni kasneje sem službo izgubila, pa ne zaradi kot bi si kdo utegnil misliti, izpostavljanja v javnosti in blatenja njene svetosti (ker pač let’s face it, živimo v demokraciji in lahko lajam kolikor hočem, kadar hočem, kjerkoli hočem), ampak iz čiste preproste vzajemne ljubezni, ki ji je v tistem trenutku uspelo prevzeti formo poteka pogodbe. Zanimiv moment. Občutek neskončnega olajšanja in strašljivo neskončne praznine.

Zdaj sem prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Pa ne zato, ker bi verjela, da bom s svojo diplomo iz kulturnih študijev in antropologije (karkoli že to sploh je) uspela prek te institucije dobit kakršnokoli zaposlitev, temveč zato ker mi pripada glede na neprekinjeno delovno dobo tri mesece nadomestila v višini 80% moje bivše plače. Ne morem verjet, brezposelna sem, pa mi je kar še vedno kul v lajfu. S tem sem se pridružila številki približno 110 000 registriranih brezposelnih oseb v Sloveniji, katerim je verjetno tudi čisto kul v lajfu. Po statističnih podatkih naj bi lani v Sloveniji pod uradno sprejetim pragom revščine živelo 254 tisoč ljudi, kar pomeni, da je njihov mesečni razpoložljivi dohodek nižji od 587 evrov na odraslega člana gospodinjstva, ki je določen za prag revščine, od teh jih ima petina redno službo. Verjetno je tudi vsem njim še vedno precej kul. Če ne bi se namreč že zdavnaj organizirali in izlajali svojo revščino v družbene spremembe. A kaj?

Kapitalist brez kapitala

Lepo pozdravljeni. Sem Medard Kržišnik, samostojni novinar brez redakcije. Nisem član nobenega uredništva. Za menoj ne stoji nobena medijska hiša. Bolj kot na svobodni trg, se lahko zanesem na svoje starše, če hočem preživeti. V zadnjem času s ponujanjem novinarskih izdelkov zaslužim premalo, da bi si plačal celo socialne prispevke. Prej sem zaslužil ravno toliko, da sem jih lahko plačal ob zvišani zavarovalni osnovi. Medtem je usahnil vir rednejših dohodkov. Izgubil sem še enega naročnika. Recesija ga je prisilila k dodatnemu varčevanju. Zaradi „krize“ se je še bolj zaprl medijski trg. Vprašanje, če le-ta sploh obstaja. Opazil sem, da slovenske medijske hiše delujejo kot nekakšne zaprte družbe. Kot korporacije, v katerih smeš objavljati, če si prilagodljiv predvsem miselnosti in ideologiji medijskih hiš, v katerih slučajno delaš pogodbeno, preden se te znebijo. Pri racionalizaciji gredo na cesto najprej honorarci. Pred leti se mi je zgodilo, da je urednica časopisa za nedeljsko branje zahtevala, da sem moral iz svojega besedila črtati besedo kapitalizem, češ, da je preveč ideološka. Zaželjeno je, da honorarec nima svojega mnenja. Dela z avtorsko ali kakšno drugo civilno-pravno pogodbo, ki mu ne zagotavlja nobene socialne varnosti. Naročnik jo lahko takoj razdre.

Večje varnosti honorarcem ne nudi tudi sindikat. Ponekod se tudi v hišne sindikate ne morejo včlaniti. Spomnim se, kako so se zaposleni na Delu zmrdovali nad morebitno včlanitvijo honorarcev v njihov hišni sindikat. „Zaposlence“ je jezilo, ker bi po njihovem prepričanju bili v neenakopravnem položaju, saj bi honorarni prekerci premalo plačali v sindikalno blagajno. Nepravično se jim je zdelo denarno prispevati za solidarnost s sodelavci, ki so delali za neprimerno nižjo plačilo, v istih prostorih, enako število ur kot zaposleni.

Honorarci so velikokrat opravili tudi več dela kot zaposleni. Redno zaposlenih novinarjev tudi ni motilo, če so honorarci izginili čez noč, v pravih neoliberalnih čistkah. Uredniki so jih na vrat na nos obvestili, naj poberejo šila in kopita, ker jim ne bodo podaljšali pogodbe. Stanovski kolegi so pogosto pisali o odpuščanju honorarcev v drugih medijskih hišah, medtem ko so molčali o razmerah v lastni hiši.

Na živce mi gre, da smo nezaščiteni pogodbeniki zgolj blodeči duhovi. Samo sanjali naj bi, da bomo nekoč redno zaposleni, da bomo dobili plačan dopust, regres,… Zboleti ne smeš, saj tvegaš, da zgubiš svoj „posel.“ Takoj te lahko odslovijo in zamenjajo z drugim. V službo je bolje priti bolan. Prekerci so tudi honorani lektorji, redaktorji, ne samo svobodni novinarji.
Na omenjene težave notranjih medijskih honorarcev sem opozoril med akcijo Izstradajmo finančnega parazita, v svojem govoru pred banko SKB, 4. 11. 2011. Sovpadala je z mednarodno akcijo: „Postavi se za novinarstvo.“

Besedilo govora M.K. v banki SKB 4. 11. 2011

Kot zunanji ponudnik prispevkov nimam vpliva na to, kaj se bo dogajalo z mojim prispevkom, ali ga bodo objavili, ali ne. Sindikati so glede zaščite brezpravnih samostojnih novinarjev precej nemočni. Kapital je v zadnjih tridesetih in še več letih iznašel neverjeten koncept. Človeka v svobodnem poklicu je s pravnimi strokovnjaki spremenil iz delavca v delodajalca in delavca v eni osebi, oziroma kapitalista. Tako so me označili na primer v Svobodnem sindikatu, oziroma v ljubljanski organizaciji Zveze svobodnih sindikatov, ko sem bil še njihov član. „Ne morem vas zastopati. Vi ste kapitalist,“ mi je dejal njihov pravnik. Prepričal me je, da si s tem sindikatom ne morem pomagati. ZPIZ sem s podporo sindikata pisno prosil, naj mi ob že siceršnjih bornih prejemkih vendarle zniža zavarovalno osnovo. Kot mnogim drugim samozaposlenim pred menoj, ni popustil. Ta ustanova je medtem namerno spregledala, da podjetje SCT več desetletij ni plačevalo prispevkov za socialno varnost zaposlenim delavcem.

V močvirju pogodbenih odnosov

S kakšnimi težavami se kot brezpravni kapitalist brez kapitala še srečujem v močvirju pogodbenih odnosov s strankami? Veliko mojih kolegov se je odpovedalo statusu samostojnega novinarja. Za pokojnino in varno starost sploh ne vplačujejo prispevkov. Prepričani so, da pokojnin sploh ne bodo več prejeli.

Kot „poslovni subjekt“, se moram odpovedati vsem materialnim pravicam, če „poslujem“ z neko medijsko hišo. Radiu moram zastonj podariti vse svoje posnetke. Ne samo uporabljene v oddaji, ki jo naredim. Odpovedati se moram tudi neuporabljenim. Namesto, da bi mi medijska hiša plačala za vsak uporabljeni posnetek, ji moram sadove lastnega avtorskega dela podariti za skromen prejemek. Celo za višji honorar se ne smem pogajati z urednikom. Ko sem to storil, sem bil naslednjič že „ob posel“ z javnim podjetjem. Za Radio televizijo Slovenijo nenazadnje plačujejo državljani poseben prispevek. Javni zavod se vede kot zasebno kapitalistično podjetje. Tudi ta naročnik se zaveda, da sem kapitalist brez kapitala. Zakaj me AJPES vodi v evidenci tako rekoč kot uspešnega samostojnega podjetnika? Kot podjetnik sem v resnici brezpravni mezdni delavec. V takem položaju je 99 odstotkov samostojnih novinarjev. Svobodni subjekt brez možnosti svobodnega odločanja o pravični ceni svojega avtorskega dela. Le-to mu vedno odrejajo drugi, kot tudi vsebino, kako naj bi novinarsko sporočal in za nameček naj bom še vesel, da lahko kot nekakšen prostovoljni meščanski bon vivant tu in tam objavim kakšen obroben novinarski izdelek.

Boj proti poglabljanju brezpravja za 99 odstotkov

V svetovnemu gibanju 15O sodelujem po svojih močeh. Hočem, da preprečimo sistematično poglabljanje brezpravja za nas, večino ljudi na planetu Zemlja. Mislim, da moramo to narediti sami. Od spodaj. Uradne strukture, med njimi sindikati, sistem predstavniške demokracije, so v resnici brez moči. Mislim, da je osrednja usmeritev h kateri naj težimo, izboljšanje človeškega življenja za vsakogar, ne samo za bogato peščico. Le-ta s svojimi tehnologi izpopolnjuje najrajzličnejše rešitve za onemogočanje ustvarjalnosti večine ljudi. Politik zategovanja pasov je veliko. Učinkovito podrejanje, brezpravje in življenje v stalni negotovosti (prekernosti) nam zapovedujejo tudi rešitve civilnega in avtorskega prava.

V razmerah zdajšnje svetovne recesije in negotovosti se mi zdi nujno, da se skupaj zavzamemo za svetovno zajamčeni dohodek. Zgolj s ponujanjem izdelkov na svobodnem trgu kot posamezniki ne bomo preživeli. Vse kaže, da svobodni trg, človekova iznajdba iz sredine 19. stoletja, čedalje manj prispeva k obči osebni sreči. Povzroča osebne in skupinske travme brezpravnih delavcev planetarnih razsežnosti. V tretjem tisočletju bi se že lahko prelevili iz tekmujočih zveri v bolj odgovorna, sodelujoča bitja. Preprečiti moramo brezobzirno tiranijo finančnega kapitala, njegovo ropanje naravnih virov in pogubno onesnaževanje okolja. Upreti se moramo vsiljevanju boja za preživetje in sistematičnemu ustvarjanju razmer, da smo odveč, če kot nevidna podcenjena delovna sila ne pomagamo kovati velikanskih dobičkov.

Osnovne življenjske stvari…

Stara sem 39 let in imam 22 let delovne dobe. Delam na visoko zahtevnem delovnem mestu. Redno sem se zaposlila s 17 leti in se šolala ob delu in zadnjih 13 let nisem bila v bolniškem staležu.

Moji obvezni mesečni stroški so:

450€ najemnine za 40m²

355€ kredita

62€ za ogrevanje

17€ stanovanjskih stroškov

18€ elektrike

39€ interneta

44€ osnovno avtomobilsko zavarovanje

158€ kredita za prijatelja, ki je zaposlen preko avtorskih pogodb in nima nikakršnih možnosti, da bi v državi v katerikoli banki dobil kredit.

160€ mesečno porabim za bencin,160€ za hrano in 61€ za vzdrževanje avta.

30€ mi ostane za: knjige, tečaje, seminarje, koncerte, kino, obleko, čevlje, …. osnovne življenjske stvari.

Mesečno plačujem državi 416€ socialnih prispevkov in kljub vsemu letno 75€ dohodnine.

Za 20.000 € bančnega kredita, bom v sedmih letih banki odplačala – 5.013 € obresti + stroške zavarovanja.

V povprečju stanovanje s 40m² v Ljubljani stane 100.000€. V primeru da v banki najamem kredit (ko izplačam starega) bom v 30 letih plačala dodatnih 70.000 € obresti. Kredit v 30 letih preplačam 70%, skupaj 170.000€. Lastnica bi bila v 74. letu starosti. Kredit je nujno treba zavarovati s hipoteko. Zelo priporočljivo je kredit zavarovati tudi za primer smrti, z dodatnim z življenjskim zavarovanjem, ker se le tako neizplačan kredit poravna iz tega zavarovanja. Sicer banka uveljavlja neposredno izvršljivost notarskega zapisa na nepremičnini, kar laično pomeni, da banka v primeru neplačane zapadle obveznosti preko sodišča zahteva izvršbo za prodajo zastavljene nepremičnine. Iz prodane vrednosti poravna preostanek dolga z obrestmi in stroški. Torej stanovanja ni več.

Moja življenska situacija danes je: odgovorno, ustvarjalno in inovativno delo, brez možnosti prihrankov, brez predispozicije za človeka dostojno življenje.

My Precarious State

Years without healthcare: 10;

Current monthly income: €970 (job, university scholarship, parents);

University tuition and credit card debt: $23,000+;

Monthly debt payment: $300

Living cost: €500

Chances of buying a house: It will take 88 months (7 years) to save €15,000

Job prospects in research and academia: ?

Regards,

David