Javna diskusija “Prekerni mladi na poti: med bojem za preživetje in obetom življenja”

Splošna ekonomska in socialna kriza prizadeva različne dele družbe na različne načine. Mladi prekerni so eni od tistih, ki so se v pogojih negotove sedanjosti in neobsteječe prihodnosti vsakodnevno prisiljeni soočati s situacijo, ki je neznana ali slabo poznana tako prejšnjim generacijam kot državnim institucijam. Sredi splošnega pomanjkanja drugih možnosti se kot ena od možnih preživetvenih strategij prekernih mladih, ki je v zadnjem času deležna velike pozornosti, čedalje bolj pojavlja emigracija.

Zato organiziramo javno diskusijo na temo emigracije mladih prekernih, ki bo v Socialnem centru Rog, Trubarjeva 72, Ljubljana v četrtek 17. oktobra ob 18h.

Skupaj bomo razmišljali o emigraciji mladih, pri kateri gre za kompleksen fenomen, v katerem se prepletajo objektivni in subjektivni dejavniki. Na individualni ravni je emigracija pogosto stvar eksistenčne nuje, ki jo vodijo različne želje in predstave o izboljšanju življenjskih priložnosti. Zdi se, da so vsaj znotraj EU na široko odprta vrata mobilnosti mladih. O njej se pogosto govori kot o priložnosti, kot o razburljivi avanturi, kot možnosti osvoboditve iz spon brezperspektivnosti in kot o nabiranju novih izkušenj. Manj pozornosti je deležen pogled, ki v tovrstnih migracijskih gibanjih prepozna tudi način hierarhičnega upravljanja z delovno silo, ki bo skupaj z drugimi procesi preoblikoval sliko prihodnje Evrope stran od potreb ljudi.

zlozenka

vsem samozaposlenim ..

Spadam v tisto kategorijo svetih krav, ki jim ministrstvo za zadeve (ne bom ga imenovala super ministrstvo, ker nič na tem ministrstvu, vključno z vodilnimi, uredbami in okrožnicami, ni super) mesečno plačuje prispevke za osnovno zdravstveno in pokojninsko zadevo.
Nekaj pod 400 evri mesečno. Hvala. Ok, razumem, zdravstveno zavarovanje, čemu pa služi pokojninsko? Takrat, ko bomo letniki 1970 (plus minus) dosegli starost, godno za plačan počitek, bo beseda pokojnina del slovarja tujk, ker je v realnem življenju ne bo nihče izgovarjal, kaj šele dobival. Stari približno 70 let bomo posedali po festivalih, no, takrat bo najbrž ostal samo še eden – festival za zadeve -, in modrovali, da nam petdeset let delovnih izkušenj niti za ped ni dvignilo honorarja za trojno funkcijo, ki jo na festivalski zadevi opravljamo: snovalci, promotorji in asistenti za tehnične zadeve.
Za to, da bom “na svobodi”, sem se odločila sama, nihče me ni silil. Odločitev je bila posledica spleta okoliščin in predvsem utrujenosti od inštitucionalnih okvirjev. V 22 letih sem dobila tri božičnice, potne stroške in dnevnice sem včasih dobila na roke, večkrat preko avtorske pogodbe (če odštejem davek, je ostalo za sendvič na poti), približno pol delovne dobe pa sem samozaposlena v kulturi. Včasih sem prilezla tako visoko v karieri, da so mi kot pavšalistki plačevali honorar tudi za čas, ko sem bila na morju ali v bolnišnici. Dobra volja šefov, lahko bi se odločili drugače. Hvala. Manjše kreditne vsote sem sicer dobivala, hvala zelo prijazni bančni referentki, vezam in poznanstvom. Ko sem po možu podedovala kredite, se na banki niso spraševali, ali sem zaposlena ali ne en klik, pa so bili krediti moji. Bila sem žena, prvi dedni red. Avtomatična operacija. Če bi sama zaprosila za vsoto, ki jo še odplačujem, bi mi seveda rekli ne. Ker nisem redno zaposlena.
Kasneje me je iz popolnoma drugih razlogov in nevednosti doletela davčna izvršba. Vsota, enaka tisti, ki jo zaslužim v približno devetih mesecih nenehnega dela. Če bi bila redno zaposlena, bi mi mesečno trgali 571 evrov, ostalo bi mi pustili. Nič mi ne pustijo. Pin za bankomat sem že pozabila, ker me tista štirimestna številka ne inspirira. Zaprosila sem za obročno odplačevanje in po obilnem dopisovanju z Dursom dobila obvestilo, da bi bila upravičena do obročnega odplačevanja, če bi dokazala, da imam na sodišču odprte terjatve ali da sem nesposobna za delo (zdravniški izvidi, mnenja specialistov). No, obstaja še možnost, da mi spregledajo ali prepolovijo dolg, če bi bil moj dom poškodovan.
Super, sem si mislila, država mi sugerira, naj zažgem stanovanje. Pa še zavarovalnica bi mi povrnila stroške. Mogoče bi pa akcijo prijavila kot umetniški projekt, našla režiserja, svetovalca za gibanje ognja, gasilca dramaturga… trojna korist! Nič od tega.
Ne gre za to, da bi se rada izognila izvršbi, ne, samo na obroke bi jo rada odplačala. Pisala sem varuhinji človekovih pravic, iskala pravna in računovodska mnenja. “Tak je pač zakon, četudi ni pravičen do vseh, velja,” je bil odgovor tistih, ki so mi odpisali. Leto bo minilo v tesnem komuniciranju z Dursom. Ko sem se v vmesni fazi pogovarjala z gospo z Davčne ulice, sem imela občutek, da pred mano sedi poosebljena telefonska tajnica. Mehansko, skorajda brez dihanja, brez nihajočih tonov mi je drdrala predpise in zakone. Takih trotov, kot sem jaz, ki ne berejo redno vseh predpisov, je najbrž veliko in gospa je že utrujena. Veliko nas je drugorazrednih državljanov, ki lahko volimo, plačujemo davke, naše pravice pa so malček drugačne, sankcije prilagojene.
Ker je bila komunikacija z Dursom očitno premalo naporna, mi je vlada omogočila dodatno možnost za pridobivanje kondicije in trde kože. Kopičenja denarja preko avtorskih pogodb v javnem sektorju je dovolj! Hvala. Mogoče bom pa pet fasciklov vseh mojih avtorskih pogodb v kratkem končno res zažgala kar v stanovanju. Ali pa naredila razstavo na ministrstvu za zadeve. Naslov bi lahko bil “Ožigosani” ali pa “Tatovi Patrij”. Zbiram predloge. Čao, papa lepi časi papirjev, ki so popisovali moje obveznosti, časovne roke, obveznosti delodajalca, citirali zakon o avtorski in sorodnih pravicah in me ščitili. Kako lahko sedaj dobim zaslužen denar od javnih zavodov, gospod Turk? Po ovinkih, s kreativnim računovodstvom? Letos je bilo tega bolj malo, ker čakam na denar za že opravljeno delo tudi po več mesecev. Ker vlada varčuje, ker smo čakali rebalans. Ker humanisti, umetniki in podizvajalci v umetnosti nismo potrebni, smo zalega, prisesana na državne kosmate in izsušene prsi.
Vmes sem si sposojala denar, da sem lahko šla na službene poti. Sedaj, ko delam za različne delodajalce, ni več posebnih sredstev za potne stroške, telefon… vse je del honorarja. Če ne bi vzela dela, ki me veseli, plemeniti – za drobiž -, bi našli koga drugega. Saj nas je vsak dan več. Smo prilagodljivi, delamo na več projektih hkrati, delamo doma, kjerkoli je wireless, prosti kot. Delamo čez vikende, praznike. Še dobro, da imam toliko dela, v minuti prostega časa se mi v glavi vklopi kalkulator s številkami: toliko moram še plačat kredita za nazaj, položnice…
In potem trešči vame kot strela z jasnega: pa saj takih, kot sem jaz, si vlada želi. Več nerednih služb, manj prispevkov a nismo utelešenje mokrih sanj vladne ekipe? Predvidevam, da bodo v kratkem začasno zaposlili pravne strokovnjake za uničevanje malih glodavcev velikega proračuna in dodatno obdavčili avtorsko delo ali pa nas vse nagnali v odpiranje d.o.o.-jev in s.p.-jev. Navadne fizične osebe z avtorskimi pogodbami bodo izbrisali iz vseh registrov, prav gotovo nas bodo prisilili, da sami zalagamo državno blagajno s prispevki. Četudi sami ne bomo imeli nič ali zelo malo od tega. Potem bomo delali še na več projektih hkrati, lovili vmesni čas in delali na sivo in črno, da se bomo pretolkli skozi mesec. Utrujenim nam ne bo padlo na pamet, da bi se upirali, delali in pisali neumnosti. V Evropi obstajajo razpisi za vse mogoče. Eno noč ne bom spala in prav gotovo bom našla razpis za udeležbo na seminarju, kjer nas bodo učili, kako pridobiti mecena za upor. Upam, da bo seminar čez mejo, v Italiji. Da bom lahko plačala en evro za mega italijanski loto. Če zadenem glavni dobitek, častim revolucijo.

Jedrt

Za nove pravice!

Znašli smo se sredi vrtincev mračnega scenarija “zategovanja pasov.” V mnoge od nas se zažira ne samo strah pred drastičnim padcem kvalitete življenja, temveč vse bolj tudi strah pred nemožnostjo golega preživetja. Varčevanje naj bi nas popeljalo iz krize, a vsi vemo, da to ni res: učinek t.i. varčevalnih ukrepov bo ravno poglobitev in podaljšanje krize. Za prekerne se je kriza začela veliko prej. Mi varčevalne ukrepe že nekaj časa živimo, dodatno zategovanje pasov pa za nas pomeni še manj življenjskih možnosti in več izkoriščanja.

“Prekerci” smo tisti, ki delamo, a nismo zaposleni; smo tisti, ki občasno kaj zaslužimo, a nimamo redne plače. Delamo prek avtorskih in podjemnih pogodb, napotnic in drugih oblik negotovega dela. Odpiramo s.p.-je, podjetja, zavode in društva ter smo hkrati sami sebi “delodajalci” in “delojemalci”. Prekerni smo tudi tisti, ki sicer smo zaposleni (v delovnem razmerju za določen ali nedoločen čas, polni delovni čas ali delovni čas, krajši od polnega, zaposleni preko zasebnih posredovalnic dela itd.), a smo iz raznih razlogov (denimo viznega režima, zadolženosti, veriženja pogodb za določen čas, neizplačevanja plač in nevplačevanja prispevkov, podplačanega dela itn.) prikrajšani in na robu eksistence. Izvzeti smo iz kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga in vendar nas je iz leta v leto več, od nas pa je odvisen čedalje večji del produkcije.

Trenutni model socialne države, ki za svoj temelj jemlje redno zaposlitev za nedoločen čas, nam ne omogoča uveljavljanja praktično nobenih socialnih pravic ali pa so te neučinkovite. Razkorak med tem zastarelim modelom in med realnostjo mnoštva sodobnih oblik zaposlitev in dela, je vedno večji. Omejen dostop do mehanizmov socialne države pomeni, da smo mnogi brez zdravstvenega zavarovanja, plačanega dopusta, bolniške, nadomestila za brezposelnost in mnogih drugih socialnih pravic, pokojnine pa niti ne omenjamo več.

Pot do novih pravic pelje skozi zavrnitev zategovanja pasov

Naša zavrnitev ukrepov zategovanja pasov ni hkrati tudi zahteva po ohranitvi obstoječega režima. Zaradi spremenjenih pogojev in oblik dela vračanje v preteklost ni ne možno, ne zaželeno in ne sprejemljivo. Zahtevamo nove socialne pravice, ki bodo ustrezale realnosti sodobnih proizvodnih procesov. Namesto, da so socialne pravice vezane na klasično delovno razmerje, jih moramo utemeljiti na novo, pri tem pa upoštevati, da v sodobnem proizvodnem načinu vsi ustvarjamo. Zato nam tudi vsem pripada del tako ustvarjenega bogastva. To je osnova vseh novih oblik blaginje in solidarnosti,  ki morajo biti strukturne in za vse.

Nove socialne pravice lahko uveljavimo zgolj z bojem. Toda tudi oblike boja morajo upoštevati novo realnost dela in zaposlitev. Stavka, bodisi zaposlenih v javnem sektorju bodisi drugje, je  pomembna metoda boja, a v obstoječih okvirih ni izvedljiva za vse. Kako naj namreč stavkamo tisti, ki nimamo službe, ampak “delamo na projektih”? Kako naj stavkamo gospodinje, katerih delo je neplačano? Kako naj stavkamo samostojni podjetniki? Kako naj stavkamo tisti, ki nimamo delovnega mesta, ker delamo od doma? Kako naj učinkovito stavkamo vsi tisti, ki smo izven uveljavljenih družbenih struktur – bodisi prostovoljno bodisi smo v to potisnjeni – in smo zaradi tega še bolj prikrajšani, negotovi, izkoriščani in brez dejanskih pravic?

Prekerni in stavka javnega sektorja

Danes je v Sloveniji splošna stavka javnega sektorja. Vsi vemo, da javni sektor ni odgovoren za krizo in da njegovo krčenje vodi v privatizacijo in financializacijo socialnih storitev, ki ne bo zgolj prizadela vseh, temveč bo dodatno poglobila in pomnožila negativne vidike procesov prekarizacije. V pogojih vsiljene socialne vojne je edini smiseln odziv organiziranih delavk in delavcev uporaba najmočnejšega orožja, ki ga imajo: splošne stavke.

Javni sektor je heterogen, v mnogih delih pa opravlja storitve, bistvene za vsakodnevno reprodukcijo vseh nas, katerih kvaliteta bo v primeru sprejema varčevalnega paketa bistveno okrnjena. Za dostop do teh bomo tako v prihodnje plačevali sami. Če si bomo to lahko privoščili. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da je tudi v javnem sektorju ogromno prekernih. Spomnimo se učiteljic, ki imajo pogodbe o zaposlitvi le za deset mesecev, med šolskimi počitnicami pa nimajo plače. Spomnimo na tiste, ki predavajo na fakultetah preko avtorskih pogodb. Želeli bi, da bi današnja stavka terjala tudi njihove pravice.

Nobenega dvoma ni, da prekerci absolutno podpiramo današnjo stavko in napore tisočev stavkovnih odborov. Četudi stavko podpiramo, pa moramo prekerni svoje pravice terjati na drugačen način. Ni dovolj, če se le simbolično pridružimo protestu sindikatov. Klasične sindikalne strukture nas namreč ne zastopajo, naše pravice so redko del njihovih agend. Soočeni s to situacijo moramo iznajti nove oblike boja ter si izboriti rešitve, ki odgovarjajo na potrebe vseh, ki se nas dotikajo procesi razlaščanja.

Nismo enaki, toda naš boj je skupen

Želimo verjeti, da je možno zgraditi skupno fronto vseh, ki zavračajo zategovanje pasov. To je  edini smiseln odziv na transnacionalni plenilski ples kapitala, v katerega so kot poslušne in arogantne oprode vpreženi lokalni politični voditelji. Skupna fronta pa je možna zgolj z zavedanjem tega, kako se različni režimi dela in pravic med sabo razlikujejo ter prepoznanjem, da  nam je vsem skupna temeljna potreba po dostojnem življenju: ta pa nujno pomeni enak status in enake pogoje gibanja oz. mobilnosti, komunikacije, izobraževanja, zagotovljen dohodek ter dostop do zdravja in stanovanja. Naša zmožnost, da zgradimo skupen boj, bo določila, kako bomo živeli v prihodnje. Vzajemna afirmacija, odprtost procesov organiziranja, razumevanje specifik in mnogoterost praks boja so osnove, ki jih moramo pretvoriti v prakso. Tukaj in zdaj.

Danes se je začela stavka zaposlenih v javnem sektorju, jutri se jim bomo pridružili tudi prekerni delavci in delavke tako, da se bomo udeležili manifestacije “Absolutno zavračamo: demonstraciji proti varčevalnim ukrepom, tiraniji dolga in krizni diktaturi, za skupno blaginjo”. Toda to sta le dve akciji od mnogoterih, ki so potrebne, da zlomimo napad na našo prihodnost.

Prekerni osir
18. april 2012

My Life in a Nutshell

Four year degreed professional living in a large urban area – one of the largest in my country, which is an affluent, Western nation, with numerous safeguards to prevent homelessness and destitution. This does not in the least mean that they are successful, or even implemented correctly, and the manpower to monitor for those taking advantage, or truly needing more, is desperately lacking. Also, significant social stigma is attached to living on systematic handouts, and ability to wean oneself off and remain independent is almost nonexistant. Regardless, in this country you will not starve to death, die on the streets due to lack of medical care, or otherwise be left to the elements. You may end up with bills you cannot pay and debt you will never get out from under, but you will live. Whatever that means.
 
My situation is as follows – well paid, salaried individual, earning the lower end of the median income for my area, which is one of the highest income cities in the metropolitan area. In other words, I am one of the ‘poor’ in a rich city, which constitutes as extremely well off when compared with cities only a 15 minute drive away. I own a car, which I make payments on monthly, and am still paying off University tuition for a degree that enable me to get a job that pays enough to pay the student loans. I attended a state university, and did receive both scholarships and parental assistance. I do have an excellent health care plan from my employer, which is the first time I have had insurance in 7 years. I have had two emergency room visits in that time, resulting in several thousand dollars worth of bills, which my parents were able to pay for me. I do not have disability insurance. I do have a 401k plan for my retirement.
 
My monthly bills (without specific numbers) are as follows:
 
Rent (1/3 of my income)
Car payment
2 student loan payments
Internet
Cell phone
Hulu+ account
Netflix account
gas for car (to get to work – some days drive, some metro)
metro card for the public transit system (to get to work)
Gas
Electric
Water, sewer, trash pick up (combined)
Charitable contributions (UNHCR, Red Cross, Greenpeace)
 
This does not include food, clothing, etc. For my position I am required to dress in Western business attire.
 
As you can see, I do not have to sacrifice everything.
 
My apartment is air conditioned, heated, has a gas stove, an electric washer and dryer, and I live alone. I could cut living expenses by having a roommate, but I am affluent enough to not have to, and it is my preference to live alone. I also am affluent enough to afford pets (two cats) and be able to feel reasonably sure I can take care of them.
 
Currently, I am sitting in a coffee shop, drinking a $4 Chai tea latte, watching my iphone for messages from friends, and typing on a a personal laptop. I am well dressed, and I blend in with the other patrons, despite being in one of the wealthier areas of this city.
 
I am terrified.
 
I have barely enough in my savings account to cover one month of bills were I to suddenly lose my position. I would immediately lose health care. I must be very careful of the kind of physical activity I engage in, especially related to my hands, which is how I earn a living. If I were to be injured to the point where I could not work, I would not be able to live without living on the system, which would mean losing almost everything I have. I do not at this time see how I will buy a house, or move. My taxes on my previous years income are due in two months, and I may or may not have enough to pay them. Even if I have enough, it will wipe out my meager savings, which puts me back at square one for emergencies. I will soon need repairs to my car, which I rely on for work, and am not sure how I will pay for that except with a credit card, which I have worked very hard to pay off, but apparently will have to use again. Although I earn an excellent salary, it is not enough to pay bills, save, retire, and still have a social life. I live only on my income, and do not have a partner to help support me or share expenses.
 
I do not know how secure my position is. I would like to think secure, but I do feel that in this economy one never knows. I do have a unique skill set and an excellent professional reputation. I guard both of those. Were I to be released from my current employer, there are others who would employ me in this city, but not to the degree that I am employed now – although I cannot say that with any certainty. I am able to earn a living from freelancing. I am fortunate to live in a city and an environment that would allow me to work. I have only lived here for 6 months, and was forced to move from my previous city and position to here in order to maintain income and standard of living.
 
The future is very scary to me – I don’t have anything to rely on except myself and my skills, and although I attempt to make sound financial decisions, factors that I cannot control (economic downturns, agency that I work for folding, injury, illness, being fired) could immediately render me in serious financial trouble, either unable to stay where I am, or reliant on family for living.
 
I don’t know how to solve this. I work myself to exhaustion, I have a constant feeling of nervousness and anxiety, I am unable to completely relax, and I do not do things I enjoy in order to save money.
 
Compounding these things is the stress of living in an environment where you are measured socially by your ability to blend in. To have a social network requires money – or the illusion of money. This is a factor that should not be ignored.
 
Stress causes headaches – occasionally migraines – memory problems, fatigue, depression, anxiety, poor decision making. These (in my case) have also resulted in weight loss, obsessive exercising, bouts of severe depression, mood swings, caffeine dependency, and a myriad of other symptoms that I may not even recognize.
 
I cannot imagine what it feels like to earn less, to be less secure, to be more precarious. I did everything ‘right’, and have resulted into an in debt, panicked, depressed, anorexic, workaholic adult, who should finally be settling into adulthood with some degree of security.
 
Although some of the emotions I am feeling may be my own tendency to worry and obsess and be neurotic, I must admit that earning more money would take a significant weight off my shoulders.

Drobci neke biografije

Sire, I am from the other country

Star sem 31 let. Nekoč sem prejemal štipendijo za nadarjene, bil zlati maturant, pristojne službe so mi dopovedovale, da posedujem nadstandardne intelektualne zmožnosti (karkoli že naj bi to pomenilo). Odraščal sem v okolju, kjer se to nikomur – vključno z mano – ni zdelo nič posebnega,  samoumevno pa se je zdelo, da imam prihodnost.

Leta kasneje imam standardno FDVjevsko diplomo in sem brezposeln. Zaradi državne politike prikrojevanja statistik o (ne)zaposlenosti mi je uspelo nekako pridobiti 1 leto delovne dobe. Živim v majhni stanovanjski skupnosti v najemniškem stanovanju, najemnino mi plačujejo starši, ostalo uspem nabrati s kombiniranjem različnih občasnih virov.

Sem reven. V zadnjih šestih letih sem nenehno v denarni stiski. Vsake toliko pride nekaj tednov ali celo mesecev, ko ne rabim misliti na denar, ki pa jim sledijo meseci izposojanja, pomoči prijateljev in življenja na figurativne škrge. Pomemben del mojega budgeta tako že leta pomenijo kosila, kave in pijače, na katere me vabijo prijatelji in jih tudi plačajo, tovrstno pozornost pa lahko zaradi svoje finančne situacije le redko vrnem. Na živce mi gre, da že nekaj let ne morem it bordat ali se lotit kakega drugega športa. Privoščim si lahko le izjemno majhen del knjig, ki jih želim prebrati. Kulturnih prireditev se udeležujem praktično zgolj, če so zastonj, ko mi prijatelji priskrbijo kakšno zastonjsko vstopnico ali pa me kdo povabi.

Posedujem skromno zbirko oblačil, občasno, ne pa vedno, tudi kaj bolj zimskim razmeram primernega, pred nekaj leti sem si celo uspel omisliti zimske čevlje; računalnik – je čisto ok in tudi precejkrat mežikajočemu ekranu se človek kmalu privadi – mi je podaril dober tovariš; imam relativno spodoben bicikel, ki sem ga pred leti kupil iz druge roke. Dobremu prijatelju in tovarišu sem že leta dolžan preko 1000 evrov in niti na misel mi ne more priti, da bi lahko ta znesek kako odplačal. Sem precej revnejši od mojih staršev ali od ostalih članov moje družine.

Za podiplomski študij se nisem odločil zaradi uničujoče izkušnje dodiplomskega študija, ki je bila ena sama žalitev. Čeprav imam diplomo, nisem nikoli študiral. Lokalni visokošolski sistem in še posebej “moja fakulteta” me je z vsemi vojnimi hujskači, ciniki, prodajalci najbolj cenene ideologije, kruhoborci in mizernimi intelektualnimi standardi – še v času pred bolonjsko reformo – oropal te možnosti. Rad bi vsaj enkrat v življenju študiral, a občutek imam, da je sedaj že prepozno.

Ne spomnim se, kdaj bi kje zasledil oglas za zaposlitev, ki ne bi deloval kot žalitev ali kot potrditev moje popolne nesposobnosti za kakršnokoli razumno, smiselno in plačano delo. Oglasov za službe tako ne gledam več, saj je edino, kar od njih dobim, občutek popolne neuporabnosti in posledična depresija. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje od kakšnega prijatelja ali znanca slišal pripovedovati o službi, ki bi mu jo zavidal. Svet službe in dela se mi je vedno zdel nekaj tujega, mističnega in nedostopnega. Nikoli se nisem mogel pripraviti do tega, da bi se v lovu na vstopnico za ta svet (in s tem za preživetje) obnašal temu svetu primerno: samo-promovirajoče, domišljavo, prilizujoče, samozavestno, avtoritarno-podredljivo, arogantno, vsevedno, agresivno, izključevalno, narcisistično in podobno. Zavestno se nočem spraviti v mentalno stanje, kjer bi – mojim prijateljem, bežnim znancem ali neznancem – prodajal pravljice o tem, kako povsem obvladam to ali ono, tudi če se mi zdi, da imam kakšno uporabno znanje ali veščino. Posledica tega je, da so moje možnosti za pridobitev kakšne zaposlitve radikalno zmanjšane. Če sem že imel kakšno delo ali zaposlitev, je bilo to večinoma zaradi prijateljskih povezav in priporočil, ki jih nisem iskal. Nikoli nisem uspel najti nobenega dela, ki bi me v resnici zanimalo, s katerim bi se lahko identificiral in bi bil tako motiviran, da ga razvijam dalje. Praktično vse, kar sem v življenju počel ali še počnem in je imelo količkaj zanimivega v sebi, je bilo izključno neplačano (ali zelo borno plačano) in zunaj formalnih okvirjev.

Navkljub zelo bornim kvalifikacijam in “kompetencam” ter zelo bornim naporom za uspeh na “trgu delovne sile”, mi je v vsem tem času vendarle uspelo delati različna plačana dela. Med njimi: prevajanje, avtomobilski prevozi (ljudi in stvari), klasična projektna birokracija (prijave, poročila), priprava materialov za tisk, lektura in urednikovanje teksta, postavitev in administriranje spletne strani, moderiranje okrogle mize, vodenje projekta, organizacija dogodkov, pisanje političnih komentarjev, biti umetnik, nastop na okrogli mizi, žongliranje, animiranje otrok, teater, biti delegat nevladne organizacije na strateškem kongresu evropske mreže proti rasizmu (spet ene), kuhanje, čiščenje, delo v podjetju za produkcijo zvoka, mystery shopping, sodelovanje v medicinskih poskusih. Kolikor lahko presodim, sem si svojo plačo v vseh teh primerih povsem zaslužil.

Pomemben del mojega življenja so vseskozi zasedale aktivnosti, ki sicer niso bile plačane, a bi se jih dalo umestiti v kategorijo neplačanega dela. Med njimi: urednikovanje in pisanje, lektura, prevajanje, filmska produkcija, delo z mediji, organiziranje dogodkov in še precej zelo različnih zadev, ki se dogajajo v kolektivnih avtonomnih političnih procesih in ki jih bi bilo šele potrebno kategorizirati, segajo pa od strateške politične analize, pomivanja posode, denarnega gospodinjstva do različnih oblik socialnega dela, redarstva, grafičnega oblikovanja, čiščenja, media agenda settinga in še marsičesa. Navkljub vsem dokazom o nasprotnem, ki jih dobivam s strani vladajoče ideologije in trga, na podlagi vseh teh plačanih in neplačanih izkušenj, domnevam, da vendarle *že* počnem stvari, ki so produktivne za skupnost, v kateri živim ali pa vsaj imam tej skupnosti vsaj kaj za ponuditi. Je pa ta moj prispevek v veliki večini povsem zunaj uradne ekonomije in torej formalno neobstoječ.

Ker nisem zavestno delal na grajenju lastne kariere, sem postopoma izpadel iz vseh krogov, kjer se delijo službe. Vedno znova sedim v krogu prijateljev in znancev, ki imajo “svojim letom primerne” službe in se počutim kot da sem iz drugega planeta. Ta je ustanovitelj uspešnega in povsod slavljenega start-upa, oni dela v mednarodni korporaciji v tujini, spet nekdo tretji ima job v uspešni firmi za to ali ono, nekdo študira v tujini zanimive stvari in ima ob tem izdatno štipendijo, spet nekdo je profesor na univerzi, nekdo drug je spet zgolj otrok svojih staršev, desti spet dela v istem zgoraj omenjenem start-upu. Nenehno srečujem ljudi, bodisi stare znance ali nove, in vedno znova uničujoče vprašanje, na katerega nimam odgovora: kje pa ti delaš?

Vem, da za mojo situacijo ni kriva usoda, pomanjkanje sreče ali naključje. Mislim, da imajo s tem veliko opraviti nekatere moje osebnostne lastnosti: sem precej nesposoben sem pri pretvarjanju, poveličevanju samega sebe in blefiranju. Poleg tega v vsakdanjem, profesionalnem in siceršnjem življenju visoko cenim logiko, kar pri današnjem stanju stvari ne vpliva pozitivno na moje zaposlitvene možnosti. Enako velja za spoštovanje do ljudi, izjemno težko pa funkcioniram tudi v odnosih neenakosti (ni važno na kateri strani tega odnosa sem). Poleg tega mi izjemne težave povzroča laganje, zavajanje, domišljavost ali izkoriščanje drugih ljudi, kar me absolutno diskvalifira za precej kariernih priložnosti. Zadnji konkreten primer, pri katerem je precej omenjenega prišlo do izraza, je bilo sodelovanje pri vodilnem nacionalnem kulturnem projektu. K projektu me je kot člana raziskovalne skupine povabila prijateljica in tovarišica, a sem po nekaj tednih od službe odstopil. Nisem mogel sprejeti dela, ki bi me prisililo, da počnem stvari, v katere ne verjamem in v pogojih, kjer mi ni priznan status subjekta oziroma sogovornika. Je pa res, da bi bila služba dobro plačana in za obdobje dveh let. Verjetno ne bom nikoli dobil podobno “dobre” priložnosti, prav tako pa bo ta prijateljica, ki me je že v preteklosti denimo večkrat povabila k prevajalskim projektom, naslednjič zaradi tega spodletelega srečanja morda raje k sodelovanju povabila koga drugega.

Večino služb, za katere sem bil “vzgajan” v času študija in ki so mi torej dostopne na podlagi moje izobrazbe, zavračam zaradi principov in političnih razlogov: raznovrstne državne strukture, NGO sektor, oglaševalske in PR agencije. Na podlagi zgoraj zapisanega povzetka mojega srečanja z univerzo je razumljivo, zakaj me nikoli ni zanimal akademski sektor. Umetnik nisem in ne nameravam biti (sem se pa nekoč po spletu okoliščin nekaj časa gibal v teh krogih in dosegel nekaj povsem spodobnih lovorik). Glasbenih ali drugih umetniških talentov nimam. Za ostalo nimam izobrazbe ali znanja. Vse, kar mi ostane, je nekvalificirano manualno delo v takšni ali drugačni obliki. Tudi, če bi na neki točki sprejel izsiljevanje in se lotil iskanja kakšne od nemogočih služb, so moje možnosti za uspeh vedno manjše: ker svojih zadnjih desetih let nisem porabil zato, da bi si “pridobival veščine,” polnil svoj CV z različnimi lepo zvenečimi spektakelskimi lovorikami, sem postal nezaposljiv in nimam nobene prihodnosti.

Zdravstveno zavarovanje verjetno imam. Razen takrat, ko ga nimam. Imam srečo, da nimam nobenih zdravstvenih težav, ampak to verjetno ne more trajati v nedogled.

Občutek imam, da sem povsem izven, ne samo uradnih kategorij, temveč tudi zunaj prevladujočih kategorij, ki jih uporabljajo gibanja, ki se ukvarjajo z vprašanjem prekarizacije in z ostalimi vidiki sodobnih pogojev dela in življenja. Moj problem ni prekernost, ampak blagovna narava celotne družbe. Nesposoben sem se pomiriti s  svojo vlogo blaga. Besede kot so kariera, karierna priložnost, trg delovne sile, zaposlitveni sejem, prijava za delovno mesto, delovne izkušnje, delovna doba zame pomenijo tiho šumenje dobro naoljene mašinerije smrti. Ko berem Kapital, ne berem zgolj dobre in uporabne politično-ekonomske teorije, temveč berem o svojem življenju. Ne zanimajo me toliko pravice iz dela kot možnost življenja onkraj dela. Ne morem sprejeti družbe, ki od mene v zameno za preživetje zahteva, da se odrečem še tisto malo človečnosti, ki jo premorem. To se nekaterim zdi zelo abstraktno, zame so to zelo konkretne stvari, izražene v zelo konkretnih odločitvah, ki so me pripeljale do situacije, v kateri sem trenutno.

Zelo jasno se zavedam, da je edini način, da imam neko prihodnost, ki bo vredna, da jo živim, radikalna sprememba pogojev družbenega življenja. Za vse. V obstoječem sistemu me ne čaka nič drugega kot nadaljna marginalizacija, vedno večja izolacija in depresija.

In z leti ne postajam prav nič mlajši.