Analiza emigracije mladih prekernih v času krize

Analiza_Prekernost in emigracija v času krize FINAL

Advertisements

Javna diskusija “Prekerni mladi na poti: med bojem za preživetje in obetom življenja”

Splošna ekonomska in socialna kriza prizadeva različne dele družbe na različne načine. Mladi prekerni so eni od tistih, ki so se v pogojih negotove sedanjosti in neobsteječe prihodnosti vsakodnevno prisiljeni soočati s situacijo, ki je neznana ali slabo poznana tako prejšnjim generacijam kot državnim institucijam. Sredi splošnega pomanjkanja drugih možnosti se kot ena od možnih preživetvenih strategij prekernih mladih, ki je v zadnjem času deležna velike pozornosti, čedalje bolj pojavlja emigracija.

Zato organiziramo javno diskusijo na temo emigracije mladih prekernih, ki bo v Socialnem centru Rog, Trubarjeva 72, Ljubljana v četrtek 17. oktobra ob 18h.

Skupaj bomo razmišljali o emigraciji mladih, pri kateri gre za kompleksen fenomen, v katerem se prepletajo objektivni in subjektivni dejavniki. Na individualni ravni je emigracija pogosto stvar eksistenčne nuje, ki jo vodijo različne želje in predstave o izboljšanju življenjskih priložnosti. Zdi se, da so vsaj znotraj EU na široko odprta vrata mobilnosti mladih. O njej se pogosto govori kot o priložnosti, kot o razburljivi avanturi, kot možnosti osvoboditve iz spon brezperspektivnosti in kot o nabiranju novih izkušenj. Manj pozornosti je deležen pogled, ki v tovrstnih migracijskih gibanjih prepozna tudi način hierarhičnega upravljanja z delovno silo, ki bo skupaj z drugimi procesi preoblikoval sliko prihodnje Evrope stran od potreb ljudi.

zlozenka

vsem samozaposlenim ..

Spadam v tisto kategorijo svetih krav, ki jim ministrstvo za zadeve (ne bom ga imenovala super ministrstvo, ker nič na tem ministrstvu, vključno z vodilnimi, uredbami in okrožnicami, ni super) mesečno plačuje prispevke za osnovno zdravstveno in pokojninsko zadevo.
Nekaj pod 400 evri mesečno. Hvala. Ok, razumem, zdravstveno zavarovanje, čemu pa služi pokojninsko? Takrat, ko bomo letniki 1970 (plus minus) dosegli starost, godno za plačan počitek, bo beseda pokojnina del slovarja tujk, ker je v realnem življenju ne bo nihče izgovarjal, kaj šele dobival. Stari približno 70 let bomo posedali po festivalih, no, takrat bo najbrž ostal samo še eden – festival za zadeve -, in modrovali, da nam petdeset let delovnih izkušenj niti za ped ni dvignilo honorarja za trojno funkcijo, ki jo na festivalski zadevi opravljamo: snovalci, promotorji in asistenti za tehnične zadeve.
Za to, da bom “na svobodi”, sem se odločila sama, nihče me ni silil. Odločitev je bila posledica spleta okoliščin in predvsem utrujenosti od inštitucionalnih okvirjev. V 22 letih sem dobila tri božičnice, potne stroške in dnevnice sem včasih dobila na roke, večkrat preko avtorske pogodbe (če odštejem davek, je ostalo za sendvič na poti), približno pol delovne dobe pa sem samozaposlena v kulturi. Včasih sem prilezla tako visoko v karieri, da so mi kot pavšalistki plačevali honorar tudi za čas, ko sem bila na morju ali v bolnišnici. Dobra volja šefov, lahko bi se odločili drugače. Hvala. Manjše kreditne vsote sem sicer dobivala, hvala zelo prijazni bančni referentki, vezam in poznanstvom. Ko sem po možu podedovala kredite, se na banki niso spraševali, ali sem zaposlena ali ne en klik, pa so bili krediti moji. Bila sem žena, prvi dedni red. Avtomatična operacija. Če bi sama zaprosila za vsoto, ki jo še odplačujem, bi mi seveda rekli ne. Ker nisem redno zaposlena.
Kasneje me je iz popolnoma drugih razlogov in nevednosti doletela davčna izvršba. Vsota, enaka tisti, ki jo zaslužim v približno devetih mesecih nenehnega dela. Če bi bila redno zaposlena, bi mi mesečno trgali 571 evrov, ostalo bi mi pustili. Nič mi ne pustijo. Pin za bankomat sem že pozabila, ker me tista štirimestna številka ne inspirira. Zaprosila sem za obročno odplačevanje in po obilnem dopisovanju z Dursom dobila obvestilo, da bi bila upravičena do obročnega odplačevanja, če bi dokazala, da imam na sodišču odprte terjatve ali da sem nesposobna za delo (zdravniški izvidi, mnenja specialistov). No, obstaja še možnost, da mi spregledajo ali prepolovijo dolg, če bi bil moj dom poškodovan.
Super, sem si mislila, država mi sugerira, naj zažgem stanovanje. Pa še zavarovalnica bi mi povrnila stroške. Mogoče bi pa akcijo prijavila kot umetniški projekt, našla režiserja, svetovalca za gibanje ognja, gasilca dramaturga… trojna korist! Nič od tega.
Ne gre za to, da bi se rada izognila izvršbi, ne, samo na obroke bi jo rada odplačala. Pisala sem varuhinji človekovih pravic, iskala pravna in računovodska mnenja. “Tak je pač zakon, četudi ni pravičen do vseh, velja,” je bil odgovor tistih, ki so mi odpisali. Leto bo minilo v tesnem komuniciranju z Dursom. Ko sem se v vmesni fazi pogovarjala z gospo z Davčne ulice, sem imela občutek, da pred mano sedi poosebljena telefonska tajnica. Mehansko, skorajda brez dihanja, brez nihajočih tonov mi je drdrala predpise in zakone. Takih trotov, kot sem jaz, ki ne berejo redno vseh predpisov, je najbrž veliko in gospa je že utrujena. Veliko nas je drugorazrednih državljanov, ki lahko volimo, plačujemo davke, naše pravice pa so malček drugačne, sankcije prilagojene.
Ker je bila komunikacija z Dursom očitno premalo naporna, mi je vlada omogočila dodatno možnost za pridobivanje kondicije in trde kože. Kopičenja denarja preko avtorskih pogodb v javnem sektorju je dovolj! Hvala. Mogoče bom pa pet fasciklov vseh mojih avtorskih pogodb v kratkem končno res zažgala kar v stanovanju. Ali pa naredila razstavo na ministrstvu za zadeve. Naslov bi lahko bil “Ožigosani” ali pa “Tatovi Patrij”. Zbiram predloge. Čao, papa lepi časi papirjev, ki so popisovali moje obveznosti, časovne roke, obveznosti delodajalca, citirali zakon o avtorski in sorodnih pravicah in me ščitili. Kako lahko sedaj dobim zaslužen denar od javnih zavodov, gospod Turk? Po ovinkih, s kreativnim računovodstvom? Letos je bilo tega bolj malo, ker čakam na denar za že opravljeno delo tudi po več mesecev. Ker vlada varčuje, ker smo čakali rebalans. Ker humanisti, umetniki in podizvajalci v umetnosti nismo potrebni, smo zalega, prisesana na državne kosmate in izsušene prsi.
Vmes sem si sposojala denar, da sem lahko šla na službene poti. Sedaj, ko delam za različne delodajalce, ni več posebnih sredstev za potne stroške, telefon… vse je del honorarja. Če ne bi vzela dela, ki me veseli, plemeniti – za drobiž -, bi našli koga drugega. Saj nas je vsak dan več. Smo prilagodljivi, delamo na več projektih hkrati, delamo doma, kjerkoli je wireless, prosti kot. Delamo čez vikende, praznike. Še dobro, da imam toliko dela, v minuti prostega časa se mi v glavi vklopi kalkulator s številkami: toliko moram še plačat kredita za nazaj, položnice…
In potem trešči vame kot strela z jasnega: pa saj takih, kot sem jaz, si vlada želi. Več nerednih služb, manj prispevkov a nismo utelešenje mokrih sanj vladne ekipe? Predvidevam, da bodo v kratkem začasno zaposlili pravne strokovnjake za uničevanje malih glodavcev velikega proračuna in dodatno obdavčili avtorsko delo ali pa nas vse nagnali v odpiranje d.o.o.-jev in s.p.-jev. Navadne fizične osebe z avtorskimi pogodbami bodo izbrisali iz vseh registrov, prav gotovo nas bodo prisilili, da sami zalagamo državno blagajno s prispevki. Četudi sami ne bomo imeli nič ali zelo malo od tega. Potem bomo delali še na več projektih hkrati, lovili vmesni čas in delali na sivo in črno, da se bomo pretolkli skozi mesec. Utrujenim nam ne bo padlo na pamet, da bi se upirali, delali in pisali neumnosti. V Evropi obstajajo razpisi za vse mogoče. Eno noč ne bom spala in prav gotovo bom našla razpis za udeležbo na seminarju, kjer nas bodo učili, kako pridobiti mecena za upor. Upam, da bo seminar čez mejo, v Italiji. Da bom lahko plačala en evro za mega italijanski loto. Če zadenem glavni dobitek, častim revolucijo.

Jedrt

Utrinki prekernega akademskega životarjenja

Danes je bila okupirana FF, tudi FDV se menda pridružuje gibanju 15O… Okupacija fakultete v svoji izjavi ugotavlja, da je vse več pedagoškega in raziskovalnega kadra prekernega. Zlati to velja za mlajše sodelavce. A kaj v resnici pomeni biti prekeren delavec na fakulteti ali raziskovalni ustanovi?

Bila sem dobra študentka. Tudi profesorji so me opazili in me v zadnjem letniku povabili, da sodelujem v raziskavah. Kasneje sem opazila, da se perspektivne študente večkrat testira, tako da sem jih prosi, da zastonj ali za manjša plačila opravljalo razna dela, kot je npr. delo hostese na znanstveni konferenci. Logika je takšna: delali bodo zastonj oz. v zameno za to, da se nekoliko približajo mistificiranemu akademskemu okolju cenjenih profesorjev.

Ker sem se domnevno izkazala, sem postala mlada raziskovalka. Kot taki mi ni bilo treba plačati šolnine za doktorski študij, imela sem plačo, ki naj bi mi kot privilegiranki omogočila nemoten študij in delo na doktoratu. Vendar v praksi temu ni bilo povsem tako. Za pedagoške in raziskovalne inštitucije so mladi raziskovalci rezervoar brezplačne dodatne delovne sile, saj jih financira ARRS. Zato jih pogosto izkoristijo, tako da iz njih izžamejo čim več dela, in na koncu obdržijo le najbolj ubogljive, pa še slednje, če si sami najdejo financiranje. Mladi raziskovalci so namreč zaposlen za določen čas dokler ne doktorirajo, po doktoratu ni več financiranja ARRS. Obdobje, ko so mladi raziskovalci, je za mlado populacijo, ki je domnevno najbolj nadarjena in perspektivna, tako obdobje velike odvisnosti in strahu oz. negotovosti.

Direktor moje raziskovalne institucije je tako od mladih raziskovalcev pričakoval opravljanje ti. tajniških in drugih del, ki ne spadajo med dela mladih raziskovalcev. Posameznika je poklical v svojo pisarno in mu narekoval razne dopise ipd. Kot mlada raziskovalka sem poleg delovnih obveznosti delala tudi na raziskovalnih projektih, za kar sem bila včasih tudi dodatno plačana. Namesto profesorjev sem popravljala izpite, brala seminarske naloge študentov, občasno izvajala vaje in tudi predavala. Takih zahtev si mladi raziskovalec ne drzne zavrniti, ker se utegne zameriti tistim, ki bodo odločali o njegovi nadaljnji usodi.

Ko sem doktorirala, so mi podaljšali pogodbo o zaposlitvi še za nekaj mesecev z obljubo, da bodo tudi kasneje poskušali najti kaj zame. V the dodatnih mesecih sem bila zadolžena za dokončanje raziskovalnega projekta. Res sem ga dokončala, organizirala in vodila delo ostalih sodelavcev, sama sem prispevala več kot polovico teksta končnega elaborata. Na koncu pa so pod elaborat podpisali kot avtorja projekta nekoga drugega. Kljub tovrstni kraji avtorskega dela po izteku zaposlitve niso našli nič primernega zame in mi niso podaljšali zaposlitve.

Ko se doba mladega raziskovalca zaključi, so na moji raziskovalni intuiciji ostali zaposleni izključno moški. Od štirih MR-jev so obdržali dva moška, morale smo oditi ženske. Za to ni bilo transparentnega kriterija. Še več, ženske smo bile celo uspešnejše pri objavljanju pri tujih in zunanjih založbah ter citiranosti, kar velja danes za pomembne kriterije akademske uspešnosti. Ko sem denimo direktorja svoje – tedaj že nekdanje – raziskovalne inštitucije prosila, če bi lahko v njihovem okviru prijavila postdoktorski projekt, me je zavrnil, ker bi bila konkurenčna njihovemu kandidatu. Res nenavadno, da se odvrača mlade, ki naj bi bili znanstveno uspešnejši.

Tako sem še eno leto delala na fakulteti preko avtorske pogodbe. Na podlagi avtorske pogodbe sem izvajala celoten predmet, ki je eden zahtevnejših na tej fakulteti. Nosilec projekta je bil nekdo drug, ki je imel docenturo, sama pa sem izvedla vsa predavanja, vaje, izpite, govorilne ure in ostalo, kar spada zraven. Imela sem več kot sto petdeset študentov. Moje delo je bilo plačano 45,00 evrov bruto za uro predavanja. Pri tem je treba upoštevati, da sem se morala kot neizkušena predavateljica na vsako uro predavanja pripravljati še kakšne tri dodatne ure. Za vsak izpit sem bila plačana 4 evre.

No, to je bilo nekaj utrinkov iz prekernega akademskega življenja… Iz mojega vidika ni v tem sistemu ničesar, kar bi bilo vredno braniti.