vsem samozaposlenim ..

Spadam v tisto kategorijo svetih krav, ki jim ministrstvo za zadeve (ne bom ga imenovala super ministrstvo, ker nič na tem ministrstvu, vključno z vodilnimi, uredbami in okrožnicami, ni super) mesečno plačuje prispevke za osnovno zdravstveno in pokojninsko zadevo.
Nekaj pod 400 evri mesečno. Hvala. Ok, razumem, zdravstveno zavarovanje, čemu pa služi pokojninsko? Takrat, ko bomo letniki 1970 (plus minus) dosegli starost, godno za plačan počitek, bo beseda pokojnina del slovarja tujk, ker je v realnem življenju ne bo nihče izgovarjal, kaj šele dobival. Stari približno 70 let bomo posedali po festivalih, no, takrat bo najbrž ostal samo še eden – festival za zadeve -, in modrovali, da nam petdeset let delovnih izkušenj niti za ped ni dvignilo honorarja za trojno funkcijo, ki jo na festivalski zadevi opravljamo: snovalci, promotorji in asistenti za tehnične zadeve.
Za to, da bom “na svobodi”, sem se odločila sama, nihče me ni silil. Odločitev je bila posledica spleta okoliščin in predvsem utrujenosti od inštitucionalnih okvirjev. V 22 letih sem dobila tri božičnice, potne stroške in dnevnice sem včasih dobila na roke, večkrat preko avtorske pogodbe (če odštejem davek, je ostalo za sendvič na poti), približno pol delovne dobe pa sem samozaposlena v kulturi. Včasih sem prilezla tako visoko v karieri, da so mi kot pavšalistki plačevali honorar tudi za čas, ko sem bila na morju ali v bolnišnici. Dobra volja šefov, lahko bi se odločili drugače. Hvala. Manjše kreditne vsote sem sicer dobivala, hvala zelo prijazni bančni referentki, vezam in poznanstvom. Ko sem po možu podedovala kredite, se na banki niso spraševali, ali sem zaposlena ali ne en klik, pa so bili krediti moji. Bila sem žena, prvi dedni red. Avtomatična operacija. Če bi sama zaprosila za vsoto, ki jo še odplačujem, bi mi seveda rekli ne. Ker nisem redno zaposlena.
Kasneje me je iz popolnoma drugih razlogov in nevednosti doletela davčna izvršba. Vsota, enaka tisti, ki jo zaslužim v približno devetih mesecih nenehnega dela. Če bi bila redno zaposlena, bi mi mesečno trgali 571 evrov, ostalo bi mi pustili. Nič mi ne pustijo. Pin za bankomat sem že pozabila, ker me tista štirimestna številka ne inspirira. Zaprosila sem za obročno odplačevanje in po obilnem dopisovanju z Dursom dobila obvestilo, da bi bila upravičena do obročnega odplačevanja, če bi dokazala, da imam na sodišču odprte terjatve ali da sem nesposobna za delo (zdravniški izvidi, mnenja specialistov). No, obstaja še možnost, da mi spregledajo ali prepolovijo dolg, če bi bil moj dom poškodovan.
Super, sem si mislila, država mi sugerira, naj zažgem stanovanje. Pa še zavarovalnica bi mi povrnila stroške. Mogoče bi pa akcijo prijavila kot umetniški projekt, našla režiserja, svetovalca za gibanje ognja, gasilca dramaturga… trojna korist! Nič od tega.
Ne gre za to, da bi se rada izognila izvršbi, ne, samo na obroke bi jo rada odplačala. Pisala sem varuhinji človekovih pravic, iskala pravna in računovodska mnenja. “Tak je pač zakon, četudi ni pravičen do vseh, velja,” je bil odgovor tistih, ki so mi odpisali. Leto bo minilo v tesnem komuniciranju z Dursom. Ko sem se v vmesni fazi pogovarjala z gospo z Davčne ulice, sem imela občutek, da pred mano sedi poosebljena telefonska tajnica. Mehansko, skorajda brez dihanja, brez nihajočih tonov mi je drdrala predpise in zakone. Takih trotov, kot sem jaz, ki ne berejo redno vseh predpisov, je najbrž veliko in gospa je že utrujena. Veliko nas je drugorazrednih državljanov, ki lahko volimo, plačujemo davke, naše pravice pa so malček drugačne, sankcije prilagojene.
Ker je bila komunikacija z Dursom očitno premalo naporna, mi je vlada omogočila dodatno možnost za pridobivanje kondicije in trde kože. Kopičenja denarja preko avtorskih pogodb v javnem sektorju je dovolj! Hvala. Mogoče bom pa pet fasciklov vseh mojih avtorskih pogodb v kratkem končno res zažgala kar v stanovanju. Ali pa naredila razstavo na ministrstvu za zadeve. Naslov bi lahko bil “Ožigosani” ali pa “Tatovi Patrij”. Zbiram predloge. Čao, papa lepi časi papirjev, ki so popisovali moje obveznosti, časovne roke, obveznosti delodajalca, citirali zakon o avtorski in sorodnih pravicah in me ščitili. Kako lahko sedaj dobim zaslužen denar od javnih zavodov, gospod Turk? Po ovinkih, s kreativnim računovodstvom? Letos je bilo tega bolj malo, ker čakam na denar za že opravljeno delo tudi po več mesecev. Ker vlada varčuje, ker smo čakali rebalans. Ker humanisti, umetniki in podizvajalci v umetnosti nismo potrebni, smo zalega, prisesana na državne kosmate in izsušene prsi.
Vmes sem si sposojala denar, da sem lahko šla na službene poti. Sedaj, ko delam za različne delodajalce, ni več posebnih sredstev za potne stroške, telefon… vse je del honorarja. Če ne bi vzela dela, ki me veseli, plemeniti – za drobiž -, bi našli koga drugega. Saj nas je vsak dan več. Smo prilagodljivi, delamo na več projektih hkrati, delamo doma, kjerkoli je wireless, prosti kot. Delamo čez vikende, praznike. Še dobro, da imam toliko dela, v minuti prostega časa se mi v glavi vklopi kalkulator s številkami: toliko moram še plačat kredita za nazaj, položnice…
In potem trešči vame kot strela z jasnega: pa saj takih, kot sem jaz, si vlada želi. Več nerednih služb, manj prispevkov a nismo utelešenje mokrih sanj vladne ekipe? Predvidevam, da bodo v kratkem začasno zaposlili pravne strokovnjake za uničevanje malih glodavcev velikega proračuna in dodatno obdavčili avtorsko delo ali pa nas vse nagnali v odpiranje d.o.o.-jev in s.p.-jev. Navadne fizične osebe z avtorskimi pogodbami bodo izbrisali iz vseh registrov, prav gotovo nas bodo prisilili, da sami zalagamo državno blagajno s prispevki. Četudi sami ne bomo imeli nič ali zelo malo od tega. Potem bomo delali še na več projektih hkrati, lovili vmesni čas in delali na sivo in črno, da se bomo pretolkli skozi mesec. Utrujenim nam ne bo padlo na pamet, da bi se upirali, delali in pisali neumnosti. V Evropi obstajajo razpisi za vse mogoče. Eno noč ne bom spala in prav gotovo bom našla razpis za udeležbo na seminarju, kjer nas bodo učili, kako pridobiti mecena za upor. Upam, da bo seminar čez mejo, v Italiji. Da bom lahko plačala en evro za mega italijanski loto. Če zadenem glavni dobitek, častim revolucijo.

Jedrt

Advertisements

My Life in a Nutshell

Four year degreed professional living in a large urban area – one of the largest in my country, which is an affluent, Western nation, with numerous safeguards to prevent homelessness and destitution. This does not in the least mean that they are successful, or even implemented correctly, and the manpower to monitor for those taking advantage, or truly needing more, is desperately lacking. Also, significant social stigma is attached to living on systematic handouts, and ability to wean oneself off and remain independent is almost nonexistant. Regardless, in this country you will not starve to death, die on the streets due to lack of medical care, or otherwise be left to the elements. You may end up with bills you cannot pay and debt you will never get out from under, but you will live. Whatever that means.
 
My situation is as follows – well paid, salaried individual, earning the lower end of the median income for my area, which is one of the highest income cities in the metropolitan area. In other words, I am one of the ‘poor’ in a rich city, which constitutes as extremely well off when compared with cities only a 15 minute drive away. I own a car, which I make payments on monthly, and am still paying off University tuition for a degree that enable me to get a job that pays enough to pay the student loans. I attended a state university, and did receive both scholarships and parental assistance. I do have an excellent health care plan from my employer, which is the first time I have had insurance in 7 years. I have had two emergency room visits in that time, resulting in several thousand dollars worth of bills, which my parents were able to pay for me. I do not have disability insurance. I do have a 401k plan for my retirement.
 
My monthly bills (without specific numbers) are as follows:
 
Rent (1/3 of my income)
Car payment
2 student loan payments
Internet
Cell phone
Hulu+ account
Netflix account
gas for car (to get to work – some days drive, some metro)
metro card for the public transit system (to get to work)
Gas
Electric
Water, sewer, trash pick up (combined)
Charitable contributions (UNHCR, Red Cross, Greenpeace)
 
This does not include food, clothing, etc. For my position I am required to dress in Western business attire.
 
As you can see, I do not have to sacrifice everything.
 
My apartment is air conditioned, heated, has a gas stove, an electric washer and dryer, and I live alone. I could cut living expenses by having a roommate, but I am affluent enough to not have to, and it is my preference to live alone. I also am affluent enough to afford pets (two cats) and be able to feel reasonably sure I can take care of them.
 
Currently, I am sitting in a coffee shop, drinking a $4 Chai tea latte, watching my iphone for messages from friends, and typing on a a personal laptop. I am well dressed, and I blend in with the other patrons, despite being in one of the wealthier areas of this city.
 
I am terrified.
 
I have barely enough in my savings account to cover one month of bills were I to suddenly lose my position. I would immediately lose health care. I must be very careful of the kind of physical activity I engage in, especially related to my hands, which is how I earn a living. If I were to be injured to the point where I could not work, I would not be able to live without living on the system, which would mean losing almost everything I have. I do not at this time see how I will buy a house, or move. My taxes on my previous years income are due in two months, and I may or may not have enough to pay them. Even if I have enough, it will wipe out my meager savings, which puts me back at square one for emergencies. I will soon need repairs to my car, which I rely on for work, and am not sure how I will pay for that except with a credit card, which I have worked very hard to pay off, but apparently will have to use again. Although I earn an excellent salary, it is not enough to pay bills, save, retire, and still have a social life. I live only on my income, and do not have a partner to help support me or share expenses.
 
I do not know how secure my position is. I would like to think secure, but I do feel that in this economy one never knows. I do have a unique skill set and an excellent professional reputation. I guard both of those. Were I to be released from my current employer, there are others who would employ me in this city, but not to the degree that I am employed now – although I cannot say that with any certainty. I am able to earn a living from freelancing. I am fortunate to live in a city and an environment that would allow me to work. I have only lived here for 6 months, and was forced to move from my previous city and position to here in order to maintain income and standard of living.
 
The future is very scary to me – I don’t have anything to rely on except myself and my skills, and although I attempt to make sound financial decisions, factors that I cannot control (economic downturns, agency that I work for folding, injury, illness, being fired) could immediately render me in serious financial trouble, either unable to stay where I am, or reliant on family for living.
 
I don’t know how to solve this. I work myself to exhaustion, I have a constant feeling of nervousness and anxiety, I am unable to completely relax, and I do not do things I enjoy in order to save money.
 
Compounding these things is the stress of living in an environment where you are measured socially by your ability to blend in. To have a social network requires money – or the illusion of money. This is a factor that should not be ignored.
 
Stress causes headaches – occasionally migraines – memory problems, fatigue, depression, anxiety, poor decision making. These (in my case) have also resulted in weight loss, obsessive exercising, bouts of severe depression, mood swings, caffeine dependency, and a myriad of other symptoms that I may not even recognize.
 
I cannot imagine what it feels like to earn less, to be less secure, to be more precarious. I did everything ‘right’, and have resulted into an in debt, panicked, depressed, anorexic, workaholic adult, who should finally be settling into adulthood with some degree of security.
 
Although some of the emotions I am feeling may be my own tendency to worry and obsess and be neurotic, I must admit that earning more money would take a significant weight off my shoulders.

Kapitalist brez kapitala

Lepo pozdravljeni. Sem Medard Kržišnik, samostojni novinar brez redakcije. Nisem član nobenega uredništva. Za menoj ne stoji nobena medijska hiša. Bolj kot na svobodni trg, se lahko zanesem na svoje starše, če hočem preživeti. V zadnjem času s ponujanjem novinarskih izdelkov zaslužim premalo, da bi si plačal celo socialne prispevke. Prej sem zaslužil ravno toliko, da sem jih lahko plačal ob zvišani zavarovalni osnovi. Medtem je usahnil vir rednejših dohodkov. Izgubil sem še enega naročnika. Recesija ga je prisilila k dodatnemu varčevanju. Zaradi „krize“ se je še bolj zaprl medijski trg. Vprašanje, če le-ta sploh obstaja. Opazil sem, da slovenske medijske hiše delujejo kot nekakšne zaprte družbe. Kot korporacije, v katerih smeš objavljati, če si prilagodljiv predvsem miselnosti in ideologiji medijskih hiš, v katerih slučajno delaš pogodbeno, preden se te znebijo. Pri racionalizaciji gredo na cesto najprej honorarci. Pred leti se mi je zgodilo, da je urednica časopisa za nedeljsko branje zahtevala, da sem moral iz svojega besedila črtati besedo kapitalizem, češ, da je preveč ideološka. Zaželjeno je, da honorarec nima svojega mnenja. Dela z avtorsko ali kakšno drugo civilno-pravno pogodbo, ki mu ne zagotavlja nobene socialne varnosti. Naročnik jo lahko takoj razdre.

Večje varnosti honorarcem ne nudi tudi sindikat. Ponekod se tudi v hišne sindikate ne morejo včlaniti. Spomnim se, kako so se zaposleni na Delu zmrdovali nad morebitno včlanitvijo honorarcev v njihov hišni sindikat. „Zaposlence“ je jezilo, ker bi po njihovem prepričanju bili v neenakopravnem položaju, saj bi honorarni prekerci premalo plačali v sindikalno blagajno. Nepravično se jim je zdelo denarno prispevati za solidarnost s sodelavci, ki so delali za neprimerno nižjo plačilo, v istih prostorih, enako število ur kot zaposleni.

Honorarci so velikokrat opravili tudi več dela kot zaposleni. Redno zaposlenih novinarjev tudi ni motilo, če so honorarci izginili čez noč, v pravih neoliberalnih čistkah. Uredniki so jih na vrat na nos obvestili, naj poberejo šila in kopita, ker jim ne bodo podaljšali pogodbe. Stanovski kolegi so pogosto pisali o odpuščanju honorarcev v drugih medijskih hišah, medtem ko so molčali o razmerah v lastni hiši.

Na živce mi gre, da smo nezaščiteni pogodbeniki zgolj blodeči duhovi. Samo sanjali naj bi, da bomo nekoč redno zaposleni, da bomo dobili plačan dopust, regres,… Zboleti ne smeš, saj tvegaš, da zgubiš svoj „posel.“ Takoj te lahko odslovijo in zamenjajo z drugim. V službo je bolje priti bolan. Prekerci so tudi honorani lektorji, redaktorji, ne samo svobodni novinarji.
Na omenjene težave notranjih medijskih honorarcev sem opozoril med akcijo Izstradajmo finančnega parazita, v svojem govoru pred banko SKB, 4. 11. 2011. Sovpadala je z mednarodno akcijo: „Postavi se za novinarstvo.“

Besedilo govora M.K. v banki SKB 4. 11. 2011

Kot zunanji ponudnik prispevkov nimam vpliva na to, kaj se bo dogajalo z mojim prispevkom, ali ga bodo objavili, ali ne. Sindikati so glede zaščite brezpravnih samostojnih novinarjev precej nemočni. Kapital je v zadnjih tridesetih in še več letih iznašel neverjeten koncept. Človeka v svobodnem poklicu je s pravnimi strokovnjaki spremenil iz delavca v delodajalca in delavca v eni osebi, oziroma kapitalista. Tako so me označili na primer v Svobodnem sindikatu, oziroma v ljubljanski organizaciji Zveze svobodnih sindikatov, ko sem bil še njihov član. „Ne morem vas zastopati. Vi ste kapitalist,“ mi je dejal njihov pravnik. Prepričal me je, da si s tem sindikatom ne morem pomagati. ZPIZ sem s podporo sindikata pisno prosil, naj mi ob že siceršnjih bornih prejemkih vendarle zniža zavarovalno osnovo. Kot mnogim drugim samozaposlenim pred menoj, ni popustil. Ta ustanova je medtem namerno spregledala, da podjetje SCT več desetletij ni plačevalo prispevkov za socialno varnost zaposlenim delavcem.

V močvirju pogodbenih odnosov

S kakšnimi težavami se kot brezpravni kapitalist brez kapitala še srečujem v močvirju pogodbenih odnosov s strankami? Veliko mojih kolegov se je odpovedalo statusu samostojnega novinarja. Za pokojnino in varno starost sploh ne vplačujejo prispevkov. Prepričani so, da pokojnin sploh ne bodo več prejeli.

Kot „poslovni subjekt“, se moram odpovedati vsem materialnim pravicam, če „poslujem“ z neko medijsko hišo. Radiu moram zastonj podariti vse svoje posnetke. Ne samo uporabljene v oddaji, ki jo naredim. Odpovedati se moram tudi neuporabljenim. Namesto, da bi mi medijska hiša plačala za vsak uporabljeni posnetek, ji moram sadove lastnega avtorskega dela podariti za skromen prejemek. Celo za višji honorar se ne smem pogajati z urednikom. Ko sem to storil, sem bil naslednjič že „ob posel“ z javnim podjetjem. Za Radio televizijo Slovenijo nenazadnje plačujejo državljani poseben prispevek. Javni zavod se vede kot zasebno kapitalistično podjetje. Tudi ta naročnik se zaveda, da sem kapitalist brez kapitala. Zakaj me AJPES vodi v evidenci tako rekoč kot uspešnega samostojnega podjetnika? Kot podjetnik sem v resnici brezpravni mezdni delavec. V takem položaju je 99 odstotkov samostojnih novinarjev. Svobodni subjekt brez možnosti svobodnega odločanja o pravični ceni svojega avtorskega dela. Le-to mu vedno odrejajo drugi, kot tudi vsebino, kako naj bi novinarsko sporočal in za nameček naj bom še vesel, da lahko kot nekakšen prostovoljni meščanski bon vivant tu in tam objavim kakšen obroben novinarski izdelek.

Boj proti poglabljanju brezpravja za 99 odstotkov

V svetovnemu gibanju 15O sodelujem po svojih močeh. Hočem, da preprečimo sistematično poglabljanje brezpravja za nas, večino ljudi na planetu Zemlja. Mislim, da moramo to narediti sami. Od spodaj. Uradne strukture, med njimi sindikati, sistem predstavniške demokracije, so v resnici brez moči. Mislim, da je osrednja usmeritev h kateri naj težimo, izboljšanje človeškega življenja za vsakogar, ne samo za bogato peščico. Le-ta s svojimi tehnologi izpopolnjuje najrajzličnejše rešitve za onemogočanje ustvarjalnosti večine ljudi. Politik zategovanja pasov je veliko. Učinkovito podrejanje, brezpravje in življenje v stalni negotovosti (prekernosti) nam zapovedujejo tudi rešitve civilnega in avtorskega prava.

V razmerah zdajšnje svetovne recesije in negotovosti se mi zdi nujno, da se skupaj zavzamemo za svetovno zajamčeni dohodek. Zgolj s ponujanjem izdelkov na svobodnem trgu kot posamezniki ne bomo preživeli. Vse kaže, da svobodni trg, človekova iznajdba iz sredine 19. stoletja, čedalje manj prispeva k obči osebni sreči. Povzroča osebne in skupinske travme brezpravnih delavcev planetarnih razsežnosti. V tretjem tisočletju bi se že lahko prelevili iz tekmujočih zveri v bolj odgovorna, sodelujoča bitja. Preprečiti moramo brezobzirno tiranijo finančnega kapitala, njegovo ropanje naravnih virov in pogubno onesnaževanje okolja. Upreti se moramo vsiljevanju boja za preživetje in sistematičnemu ustvarjanju razmer, da smo odveč, če kot nevidna podcenjena delovna sila ne pomagamo kovati velikanskih dobičkov.

Osnovne življenjske stvari…

Stara sem 39 let in imam 22 let delovne dobe. Delam na visoko zahtevnem delovnem mestu. Redno sem se zaposlila s 17 leti in se šolala ob delu in zadnjih 13 let nisem bila v bolniškem staležu.

Moji obvezni mesečni stroški so:

450€ najemnine za 40m²

355€ kredita

62€ za ogrevanje

17€ stanovanjskih stroškov

18€ elektrike

39€ interneta

44€ osnovno avtomobilsko zavarovanje

158€ kredita za prijatelja, ki je zaposlen preko avtorskih pogodb in nima nikakršnih možnosti, da bi v državi v katerikoli banki dobil kredit.

160€ mesečno porabim za bencin,160€ za hrano in 61€ za vzdrževanje avta.

30€ mi ostane za: knjige, tečaje, seminarje, koncerte, kino, obleko, čevlje, …. osnovne življenjske stvari.

Mesečno plačujem državi 416€ socialnih prispevkov in kljub vsemu letno 75€ dohodnine.

Za 20.000 € bančnega kredita, bom v sedmih letih banki odplačala – 5.013 € obresti + stroške zavarovanja.

V povprečju stanovanje s 40m² v Ljubljani stane 100.000€. V primeru da v banki najamem kredit (ko izplačam starega) bom v 30 letih plačala dodatnih 70.000 € obresti. Kredit v 30 letih preplačam 70%, skupaj 170.000€. Lastnica bi bila v 74. letu starosti. Kredit je nujno treba zavarovati s hipoteko. Zelo priporočljivo je kredit zavarovati tudi za primer smrti, z dodatnim z življenjskim zavarovanjem, ker se le tako neizplačan kredit poravna iz tega zavarovanja. Sicer banka uveljavlja neposredno izvršljivost notarskega zapisa na nepremičnini, kar laično pomeni, da banka v primeru neplačane zapadle obveznosti preko sodišča zahteva izvršbo za prodajo zastavljene nepremičnine. Iz prodane vrednosti poravna preostanek dolga z obrestmi in stroški. Torej stanovanja ni več.

Moja življenska situacija danes je: odgovorno, ustvarjalno in inovativno delo, brez možnosti prihrankov, brez predispozicije za človeka dostojno življenje.

Zdravje ene prekerke

Ne pomislim mnogokrat, da nimam obveznega zdravstvenega zavarovanja. Stara sem 34 let in povprečno zaslužim okoli 500 evrov na mesec, vse v glavnem preko avtorskih in podjemnih pogodb. Delam veliko, vendar je moje delo podcenjeno. Znesek, ki bi ga morala plačati za zdravstveno zavarovanje, zame ni zanemarljiv.

Obstaja še dodaten razlog, da si ne plačujem zdravstvenega zavarovanja. Pred dvema letoma sem s kolegi ustanovila zavod. Preko zavoda smo se nameravali prijavljati na projekte in si tako zagotoviti preživetje. Med ustanovitelji smo vsi brezposelni: To pomeni, da nismo formalno zaposleni, ampak delamo kot prekerci. Po več kot letu dni od ustanovitve zavoda smo izvedeli, da morajo ustanovitelji zasebnih zavodov, četudi so ti neprofitni, plačevati zdravstveno zavarovanje iz tega naslova. To pomeni, da bi si morali plačevati samo za zdravstveno zavarovanje okoli 100 evrov mesečno, kar je bistveno več, kot so za zdravstveno zavarovanje zavezani plačevati nezaposleni občani. Do sedaj je dolg, ki ga dolgujem zdravstveni blagajni, že zelo velik. Nastal je tudi iz nevednosti. Zdelo se nam je nezamisljivo, da bi imeli zgolj zaradi ustanovitve zavoda tako velike obveznosti do države, četudi zavod nima še nikakršnega vira financiranja in nam ne zagotavlja zaposlitve. Sedaj si ne upam prijaviti se v zdravstveno zavarovanja, ker me je strah, da bodo od mene za nazaj terjali plačilo celotnega dolga.

Pri zdravniku nisem bila že kakšnih deset let. Tudi ginekološkega pregleda nisem opravila že več let; veliko dlje, kot je priporočljivo. Sicer sem dolgo imela občutek, da sem mlada in da ne morem imeti večjih zdravstvenih težav. Nedavno pa sem se zavedla, da je ta občutek močno varljiv.

Zvečer sem se s kolesom peljala domov, ko me je zbil avto. Padla sem in se udarila v glavo. Voznik avtomobila je prestrašen pritekel k meni. Ker sem trikrat zapored zgubila zavest, je poklical rešilca. Že ko so me reševalci med vožnjo sem v rešilnem avtomobilu vprašali po osebnih podatkih, me je močno zaskrbelo, da nimam zavarovanja. Slišala sem, da so računi za takšno nujno zdravstveno oskrbo lahko ogromni. Ko sem prišla v bolnico, me je pregledal zdravnik. Vprašal me je, ali sem se udarila v glavo. Odgovorila sem, da sem že v redu in da mi ni nič hudega. Rekel je, da sumi, da sem se udarila v glavo, ker sem bila nezavestna. Dejal je, da je to lahko nevarno zaradi krvavitev ter da moram ostati čez noč v bolnici na opazovanju. Zaradi strahu pred ogromnim računom za zdravstveno oskrbo sem mu zagotovila, da se nisem udarila v glavo in da hočem domov. Podpisala sem izjavo, da zapuščam bolnico na lastno odgovornost. Na srečo mi ni bilo nič…

Sram me je, da si kljub temu, da delam in da imam visoko izobrazbo, ne morem privoščiti osnovne gotovosti v življenju, ki jo daje zdravstveno zavarovanje. Ker me je sram, o svoji revnosti ne govorim pogosto. Globoko pa sem prepričana, da bi morala biti vsakomur zagotovljen univerzalen dostop do zdravstva.

My Precarious State

Years without healthcare: 10;

Current monthly income: €970 (job, university scholarship, parents);

University tuition and credit card debt: $23,000+;

Monthly debt payment: $300

Living cost: €500

Chances of buying a house: It will take 88 months (7 years) to save €15,000

Job prospects in research and academia: ?

Regards,

David