Za nove pravice!

Znašli smo se sredi vrtincev mračnega scenarija “zategovanja pasov.” V mnoge od nas se zažira ne samo strah pred drastičnim padcem kvalitete življenja, temveč vse bolj tudi strah pred nemožnostjo golega preživetja. Varčevanje naj bi nas popeljalo iz krize, a vsi vemo, da to ni res: učinek t.i. varčevalnih ukrepov bo ravno poglobitev in podaljšanje krize. Za prekerne se je kriza začela veliko prej. Mi varčevalne ukrepe že nekaj časa živimo, dodatno zategovanje pasov pa za nas pomeni še manj življenjskih možnosti in več izkoriščanja.

“Prekerci” smo tisti, ki delamo, a nismo zaposleni; smo tisti, ki občasno kaj zaslužimo, a nimamo redne plače. Delamo prek avtorskih in podjemnih pogodb, napotnic in drugih oblik negotovega dela. Odpiramo s.p.-je, podjetja, zavode in društva ter smo hkrati sami sebi “delodajalci” in “delojemalci”. Prekerni smo tudi tisti, ki sicer smo zaposleni (v delovnem razmerju za določen ali nedoločen čas, polni delovni čas ali delovni čas, krajši od polnega, zaposleni preko zasebnih posredovalnic dela itd.), a smo iz raznih razlogov (denimo viznega režima, zadolženosti, veriženja pogodb za določen čas, neizplačevanja plač in nevplačevanja prispevkov, podplačanega dela itn.) prikrajšani in na robu eksistence. Izvzeti smo iz kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga in vendar nas je iz leta v leto več, od nas pa je odvisen čedalje večji del produkcije.

Trenutni model socialne države, ki za svoj temelj jemlje redno zaposlitev za nedoločen čas, nam ne omogoča uveljavljanja praktično nobenih socialnih pravic ali pa so te neučinkovite. Razkorak med tem zastarelim modelom in med realnostjo mnoštva sodobnih oblik zaposlitev in dela, je vedno večji. Omejen dostop do mehanizmov socialne države pomeni, da smo mnogi brez zdravstvenega zavarovanja, plačanega dopusta, bolniške, nadomestila za brezposelnost in mnogih drugih socialnih pravic, pokojnine pa niti ne omenjamo več.

Pot do novih pravic pelje skozi zavrnitev zategovanja pasov

Naša zavrnitev ukrepov zategovanja pasov ni hkrati tudi zahteva po ohranitvi obstoječega režima. Zaradi spremenjenih pogojev in oblik dela vračanje v preteklost ni ne možno, ne zaželeno in ne sprejemljivo. Zahtevamo nove socialne pravice, ki bodo ustrezale realnosti sodobnih proizvodnih procesov. Namesto, da so socialne pravice vezane na klasično delovno razmerje, jih moramo utemeljiti na novo, pri tem pa upoštevati, da v sodobnem proizvodnem načinu vsi ustvarjamo. Zato nam tudi vsem pripada del tako ustvarjenega bogastva. To je osnova vseh novih oblik blaginje in solidarnosti,  ki morajo biti strukturne in za vse.

Nove socialne pravice lahko uveljavimo zgolj z bojem. Toda tudi oblike boja morajo upoštevati novo realnost dela in zaposlitev. Stavka, bodisi zaposlenih v javnem sektorju bodisi drugje, je  pomembna metoda boja, a v obstoječih okvirih ni izvedljiva za vse. Kako naj namreč stavkamo tisti, ki nimamo službe, ampak “delamo na projektih”? Kako naj stavkamo gospodinje, katerih delo je neplačano? Kako naj stavkamo samostojni podjetniki? Kako naj stavkamo tisti, ki nimamo delovnega mesta, ker delamo od doma? Kako naj učinkovito stavkamo vsi tisti, ki smo izven uveljavljenih družbenih struktur – bodisi prostovoljno bodisi smo v to potisnjeni – in smo zaradi tega še bolj prikrajšani, negotovi, izkoriščani in brez dejanskih pravic?

Prekerni in stavka javnega sektorja

Danes je v Sloveniji splošna stavka javnega sektorja. Vsi vemo, da javni sektor ni odgovoren za krizo in da njegovo krčenje vodi v privatizacijo in financializacijo socialnih storitev, ki ne bo zgolj prizadela vseh, temveč bo dodatno poglobila in pomnožila negativne vidike procesov prekarizacije. V pogojih vsiljene socialne vojne je edini smiseln odziv organiziranih delavk in delavcev uporaba najmočnejšega orožja, ki ga imajo: splošne stavke.

Javni sektor je heterogen, v mnogih delih pa opravlja storitve, bistvene za vsakodnevno reprodukcijo vseh nas, katerih kvaliteta bo v primeru sprejema varčevalnega paketa bistveno okrnjena. Za dostop do teh bomo tako v prihodnje plačevali sami. Če si bomo to lahko privoščili. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da je tudi v javnem sektorju ogromno prekernih. Spomnimo se učiteljic, ki imajo pogodbe o zaposlitvi le za deset mesecev, med šolskimi počitnicami pa nimajo plače. Spomnimo na tiste, ki predavajo na fakultetah preko avtorskih pogodb. Želeli bi, da bi današnja stavka terjala tudi njihove pravice.

Nobenega dvoma ni, da prekerci absolutno podpiramo današnjo stavko in napore tisočev stavkovnih odborov. Četudi stavko podpiramo, pa moramo prekerni svoje pravice terjati na drugačen način. Ni dovolj, če se le simbolično pridružimo protestu sindikatov. Klasične sindikalne strukture nas namreč ne zastopajo, naše pravice so redko del njihovih agend. Soočeni s to situacijo moramo iznajti nove oblike boja ter si izboriti rešitve, ki odgovarjajo na potrebe vseh, ki se nas dotikajo procesi razlaščanja.

Nismo enaki, toda naš boj je skupen

Želimo verjeti, da je možno zgraditi skupno fronto vseh, ki zavračajo zategovanje pasov. To je  edini smiseln odziv na transnacionalni plenilski ples kapitala, v katerega so kot poslušne in arogantne oprode vpreženi lokalni politični voditelji. Skupna fronta pa je možna zgolj z zavedanjem tega, kako se različni režimi dela in pravic med sabo razlikujejo ter prepoznanjem, da  nam je vsem skupna temeljna potreba po dostojnem življenju: ta pa nujno pomeni enak status in enake pogoje gibanja oz. mobilnosti, komunikacije, izobraževanja, zagotovljen dohodek ter dostop do zdravja in stanovanja. Naša zmožnost, da zgradimo skupen boj, bo določila, kako bomo živeli v prihodnje. Vzajemna afirmacija, odprtost procesov organiziranja, razumevanje specifik in mnogoterost praks boja so osnove, ki jih moramo pretvoriti v prakso. Tukaj in zdaj.

Danes se je začela stavka zaposlenih v javnem sektorju, jutri se jim bomo pridružili tudi prekerni delavci in delavke tako, da se bomo udeležili manifestacije “Absolutno zavračamo: demonstraciji proti varčevalnim ukrepom, tiraniji dolga in krizni diktaturi, za skupno blaginjo”. Toda to sta le dve akciji od mnogoterih, ki so potrebne, da zlomimo napad na našo prihodnost.

Prekerni osir
18. april 2012

Advertisements

Brez prihodnosti

Stara sem 24 let. Študentka. Zaenkrat mi še ne gre zelo slabo: še dobro leto dni bom zavarovana prek staršev in imam srečo, da je moj najemodajalec starejši moški, ki takrat, ko pride do vprašanja temeljnih pravic, živi še v času, ko je bila streha nad glavo pravica, ne pa privilegij: zato je moja najemnina zelo nizka.

Vem pa, da bo situacija zelo hitro drugačna. Sem absolventka druge stopnje bolonjskega študija, kar pomeni, da bom čez slabo leto dni soočena z dilemo, kako naprej: ali se odreči želji in sanjam po doktorskem študiju in iti na »trg delovne sile« ali pa nekje spraskati 3500 evrov za šolnino za letnik doktorskega študija, ki traja 3 leta (vsega skupaj torej (zaenkrat!) potrebujem 10500 evrov za šolnino). Sem na družboslovni fakulteti, kar pomeni, da spadam v kategorijo tistih, ki menda nismo potrebni in zato zelo težko sploh kandidiramo, kaj šele pridobimo sredstva za sofinanciranje študija: vso breme torej pade na nas. Tudi če ne bi ukinjali štipendij na doktorski ravni, so le-te tako nizke, da z njimi človek v najboljšem primeru uspe plačati najemnino (moja štipendija trenutno znaša 225 evrov mesečno, kolegica iz doktorskega študija, ki ima stalno bivališče v Ljubljani, dobi 140 evrov). Če bi se imela možnost zakreditirati, potem bi morala, da bi sproti odplačevala dolg za šolnino, plačevati skoraj 300 evrov kredita mesečno.

Mesečna računica bi bila torej sledeča:
Dohodki: štipendija (???) + prekerno delo (???) = ?????
Odhodki: šolnina (300 evrov) + najemnina (???) + zdravstveno zavarovanje (???) + mobilnost znotraj mesta (???) + hrana in ostale nujnosti…

Če grem na »trg delovne sile«, kjer bom postala še večja jebena stranka, sicer ne bom imela bizarno nizke štipendije, a mi ne bo treba plačati šolnine (haha, kot da bi štipendija lahko pokrila šolnino):
Dohodki: prekerno delo (???) = ?????
Odhodki: najemnina (???) + zdravstveno zavarovanje (???) + mobilnost znotraj mesta (???) + hrana in ostale nujnosti…
Kolateralna škoda: izobrazba, želje, sanje.

Aja, in povrh vsega naj imamo še družine.

Če ne osvojimo skupne blaginje, bom oropala banko.

Neumeščena

Sem Sara, imam 30 let.

Način, na katerega se preživljam, ni umeščen v nobene uradne registre, čeprav večina ljudi, ki jih poznam in se z njimi družim, živi in dela na podoben način. Lansko leto sem bila zaposlena preko avtorskih in podjemnih pogodb, tri mesece sem bila v rednem delovnem razmerju. Rezultat vsakokratnega kombiniranja za preživetje je, da zame večina uveljavljenih mehanizmov socialne blaginje ne velja. Nisem študent, čeprav študiram. Nisem zaposlena, čeprav delam. Nisem brezposelna, ker imam prihodek. Nisem upokojenka in glede na stanje stvari tudi nikoli ne bom. Nisem mladoletna, zato me nihče ni dolžan preživljati. Nisem poročena, zato sem za vse stroške preživetja sama.

Skupaj z ostalimi stroški življenja, plačujem zdravstveno zavarovanje sama, študij plačujem sama, kredita ne morem dvigniti, vprašanje preživetja v starosti potiskam v nepredvidljivo prihodnost. Ves čas moram imeti delo in prihodek ter biti hkrati sposobna ga opraviti. V primeru sušnih obdobij brez dela, dopusta in bolezni namreč ne prejmem nič. Sem del vse širše populacije, ki jih eventuelnih mizernih in žaljivih 230 evrov socialne pomoči mesečno loči od popolne bede. Z grožnjo, da jih bom morala v isti nepredvidljivi prihodnosti vrniti.

Če ne bi soustvarjala avtonomnih prostorov in struktur, bi bilo moje življenje precej mizerno. Če ne bi imela dobrih družinskih odnosov, zaradi katerih živim v družinskem stanovanju, bi me vsakomesečni strošek najemnine resno ogrožal. Če ne bi živela s prijateljico, bi bilo moje vsakdanje življenje neprimerljivo težje. Vse svoje potrebe po varnosti, družbeni potrditvi in ustvarjalnosti zapolnjujem izven formalno vzpostavljenih mehanizmov. Mojih interesov ne zastopa nobena etablirana uradna struktura. Tudi zato zame vzpostavljeni sistem blaginje enostavno ne funkcionira! Potisnjena sem ven!

Pa vendar vem, da prispevam. Soustvarjam družbeno dobro z dnevnim delovanjem, a tudi z davki, ki jih odvajam prek svojih raznoterih pogodb. Državo in njene institucije podpiram s četrtino do polovico svojih prihodkov, v zameno ne dobim praktično ničesar. Razen občutka vse večjega terorja, ko sprehajam psa ali se vozim s kolesom. Kdaj je postalo običajno, da se oziram čez ramo za policijo med opravljanjem vsakodnevnih opravkov?

Zame je že trenutno stanje nesprejemljivo. Zavračam, da se brez vprašanja kroji mojo prihodnost, in to v smeri vse večje bede in represije. Zahtevam nov socialni pakt, v katerem bo moj doprinos k družbenemu dobremu upoštevan in moje mnenje slišano!