My Life in a Nutshell

Four year degreed professional living in a large urban area – one of the largest in my country, which is an affluent, Western nation, with numerous safeguards to prevent homelessness and destitution. This does not in the least mean that they are successful, or even implemented correctly, and the manpower to monitor for those taking advantage, or truly needing more, is desperately lacking. Also, significant social stigma is attached to living on systematic handouts, and ability to wean oneself off and remain independent is almost nonexistant. Regardless, in this country you will not starve to death, die on the streets due to lack of medical care, or otherwise be left to the elements. You may end up with bills you cannot pay and debt you will never get out from under, but you will live. Whatever that means.
 
My situation is as follows – well paid, salaried individual, earning the lower end of the median income for my area, which is one of the highest income cities in the metropolitan area. In other words, I am one of the ‘poor’ in a rich city, which constitutes as extremely well off when compared with cities only a 15 minute drive away. I own a car, which I make payments on monthly, and am still paying off University tuition for a degree that enable me to get a job that pays enough to pay the student loans. I attended a state university, and did receive both scholarships and parental assistance. I do have an excellent health care plan from my employer, which is the first time I have had insurance in 7 years. I have had two emergency room visits in that time, resulting in several thousand dollars worth of bills, which my parents were able to pay for me. I do not have disability insurance. I do have a 401k plan for my retirement.
 
My monthly bills (without specific numbers) are as follows:
 
Rent (1/3 of my income)
Car payment
2 student loan payments
Internet
Cell phone
Hulu+ account
Netflix account
gas for car (to get to work – some days drive, some metro)
metro card for the public transit system (to get to work)
Gas
Electric
Water, sewer, trash pick up (combined)
Charitable contributions (UNHCR, Red Cross, Greenpeace)
 
This does not include food, clothing, etc. For my position I am required to dress in Western business attire.
 
As you can see, I do not have to sacrifice everything.
 
My apartment is air conditioned, heated, has a gas stove, an electric washer and dryer, and I live alone. I could cut living expenses by having a roommate, but I am affluent enough to not have to, and it is my preference to live alone. I also am affluent enough to afford pets (two cats) and be able to feel reasonably sure I can take care of them.
 
Currently, I am sitting in a coffee shop, drinking a $4 Chai tea latte, watching my iphone for messages from friends, and typing on a a personal laptop. I am well dressed, and I blend in with the other patrons, despite being in one of the wealthier areas of this city.
 
I am terrified.
 
I have barely enough in my savings account to cover one month of bills were I to suddenly lose my position. I would immediately lose health care. I must be very careful of the kind of physical activity I engage in, especially related to my hands, which is how I earn a living. If I were to be injured to the point where I could not work, I would not be able to live without living on the system, which would mean losing almost everything I have. I do not at this time see how I will buy a house, or move. My taxes on my previous years income are due in two months, and I may or may not have enough to pay them. Even if I have enough, it will wipe out my meager savings, which puts me back at square one for emergencies. I will soon need repairs to my car, which I rely on for work, and am not sure how I will pay for that except with a credit card, which I have worked very hard to pay off, but apparently will have to use again. Although I earn an excellent salary, it is not enough to pay bills, save, retire, and still have a social life. I live only on my income, and do not have a partner to help support me or share expenses.
 
I do not know how secure my position is. I would like to think secure, but I do feel that in this economy one never knows. I do have a unique skill set and an excellent professional reputation. I guard both of those. Were I to be released from my current employer, there are others who would employ me in this city, but not to the degree that I am employed now – although I cannot say that with any certainty. I am able to earn a living from freelancing. I am fortunate to live in a city and an environment that would allow me to work. I have only lived here for 6 months, and was forced to move from my previous city and position to here in order to maintain income and standard of living.
 
The future is very scary to me – I don’t have anything to rely on except myself and my skills, and although I attempt to make sound financial decisions, factors that I cannot control (economic downturns, agency that I work for folding, injury, illness, being fired) could immediately render me in serious financial trouble, either unable to stay where I am, or reliant on family for living.
 
I don’t know how to solve this. I work myself to exhaustion, I have a constant feeling of nervousness and anxiety, I am unable to completely relax, and I do not do things I enjoy in order to save money.
 
Compounding these things is the stress of living in an environment where you are measured socially by your ability to blend in. To have a social network requires money – or the illusion of money. This is a factor that should not be ignored.
 
Stress causes headaches – occasionally migraines – memory problems, fatigue, depression, anxiety, poor decision making. These (in my case) have also resulted in weight loss, obsessive exercising, bouts of severe depression, mood swings, caffeine dependency, and a myriad of other symptoms that I may not even recognize.
 
I cannot imagine what it feels like to earn less, to be less secure, to be more precarious. I did everything ‘right’, and have resulted into an in debt, panicked, depressed, anorexic, workaholic adult, who should finally be settling into adulthood with some degree of security.
 
Although some of the emotions I am feeling may be my own tendency to worry and obsess and be neurotic, I must admit that earning more money would take a significant weight off my shoulders.
Advertisements

Kapitalist brez kapitala

Lepo pozdravljeni. Sem Medard Kržišnik, samostojni novinar brez redakcije. Nisem član nobenega uredništva. Za menoj ne stoji nobena medijska hiša. Bolj kot na svobodni trg, se lahko zanesem na svoje starše, če hočem preživeti. V zadnjem času s ponujanjem novinarskih izdelkov zaslužim premalo, da bi si plačal celo socialne prispevke. Prej sem zaslužil ravno toliko, da sem jih lahko plačal ob zvišani zavarovalni osnovi. Medtem je usahnil vir rednejših dohodkov. Izgubil sem še enega naročnika. Recesija ga je prisilila k dodatnemu varčevanju. Zaradi „krize“ se je še bolj zaprl medijski trg. Vprašanje, če le-ta sploh obstaja. Opazil sem, da slovenske medijske hiše delujejo kot nekakšne zaprte družbe. Kot korporacije, v katerih smeš objavljati, če si prilagodljiv predvsem miselnosti in ideologiji medijskih hiš, v katerih slučajno delaš pogodbeno, preden se te znebijo. Pri racionalizaciji gredo na cesto najprej honorarci. Pred leti se mi je zgodilo, da je urednica časopisa za nedeljsko branje zahtevala, da sem moral iz svojega besedila črtati besedo kapitalizem, češ, da je preveč ideološka. Zaželjeno je, da honorarec nima svojega mnenja. Dela z avtorsko ali kakšno drugo civilno-pravno pogodbo, ki mu ne zagotavlja nobene socialne varnosti. Naročnik jo lahko takoj razdre.

Večje varnosti honorarcem ne nudi tudi sindikat. Ponekod se tudi v hišne sindikate ne morejo včlaniti. Spomnim se, kako so se zaposleni na Delu zmrdovali nad morebitno včlanitvijo honorarcev v njihov hišni sindikat. „Zaposlence“ je jezilo, ker bi po njihovem prepričanju bili v neenakopravnem položaju, saj bi honorarni prekerci premalo plačali v sindikalno blagajno. Nepravično se jim je zdelo denarno prispevati za solidarnost s sodelavci, ki so delali za neprimerno nižjo plačilo, v istih prostorih, enako število ur kot zaposleni.

Honorarci so velikokrat opravili tudi več dela kot zaposleni. Redno zaposlenih novinarjev tudi ni motilo, če so honorarci izginili čez noč, v pravih neoliberalnih čistkah. Uredniki so jih na vrat na nos obvestili, naj poberejo šila in kopita, ker jim ne bodo podaljšali pogodbe. Stanovski kolegi so pogosto pisali o odpuščanju honorarcev v drugih medijskih hišah, medtem ko so molčali o razmerah v lastni hiši.

Na živce mi gre, da smo nezaščiteni pogodbeniki zgolj blodeči duhovi. Samo sanjali naj bi, da bomo nekoč redno zaposleni, da bomo dobili plačan dopust, regres,… Zboleti ne smeš, saj tvegaš, da zgubiš svoj „posel.“ Takoj te lahko odslovijo in zamenjajo z drugim. V službo je bolje priti bolan. Prekerci so tudi honorani lektorji, redaktorji, ne samo svobodni novinarji.
Na omenjene težave notranjih medijskih honorarcev sem opozoril med akcijo Izstradajmo finančnega parazita, v svojem govoru pred banko SKB, 4. 11. 2011. Sovpadala je z mednarodno akcijo: „Postavi se za novinarstvo.“

Besedilo govora M.K. v banki SKB 4. 11. 2011

Kot zunanji ponudnik prispevkov nimam vpliva na to, kaj se bo dogajalo z mojim prispevkom, ali ga bodo objavili, ali ne. Sindikati so glede zaščite brezpravnih samostojnih novinarjev precej nemočni. Kapital je v zadnjih tridesetih in še več letih iznašel neverjeten koncept. Človeka v svobodnem poklicu je s pravnimi strokovnjaki spremenil iz delavca v delodajalca in delavca v eni osebi, oziroma kapitalista. Tako so me označili na primer v Svobodnem sindikatu, oziroma v ljubljanski organizaciji Zveze svobodnih sindikatov, ko sem bil še njihov član. „Ne morem vas zastopati. Vi ste kapitalist,“ mi je dejal njihov pravnik. Prepričal me je, da si s tem sindikatom ne morem pomagati. ZPIZ sem s podporo sindikata pisno prosil, naj mi ob že siceršnjih bornih prejemkih vendarle zniža zavarovalno osnovo. Kot mnogim drugim samozaposlenim pred menoj, ni popustil. Ta ustanova je medtem namerno spregledala, da podjetje SCT več desetletij ni plačevalo prispevkov za socialno varnost zaposlenim delavcem.

V močvirju pogodbenih odnosov

S kakšnimi težavami se kot brezpravni kapitalist brez kapitala še srečujem v močvirju pogodbenih odnosov s strankami? Veliko mojih kolegov se je odpovedalo statusu samostojnega novinarja. Za pokojnino in varno starost sploh ne vplačujejo prispevkov. Prepričani so, da pokojnin sploh ne bodo več prejeli.

Kot „poslovni subjekt“, se moram odpovedati vsem materialnim pravicam, če „poslujem“ z neko medijsko hišo. Radiu moram zastonj podariti vse svoje posnetke. Ne samo uporabljene v oddaji, ki jo naredim. Odpovedati se moram tudi neuporabljenim. Namesto, da bi mi medijska hiša plačala za vsak uporabljeni posnetek, ji moram sadove lastnega avtorskega dela podariti za skromen prejemek. Celo za višji honorar se ne smem pogajati z urednikom. Ko sem to storil, sem bil naslednjič že „ob posel“ z javnim podjetjem. Za Radio televizijo Slovenijo nenazadnje plačujejo državljani poseben prispevek. Javni zavod se vede kot zasebno kapitalistično podjetje. Tudi ta naročnik se zaveda, da sem kapitalist brez kapitala. Zakaj me AJPES vodi v evidenci tako rekoč kot uspešnega samostojnega podjetnika? Kot podjetnik sem v resnici brezpravni mezdni delavec. V takem položaju je 99 odstotkov samostojnih novinarjev. Svobodni subjekt brez možnosti svobodnega odločanja o pravični ceni svojega avtorskega dela. Le-to mu vedno odrejajo drugi, kot tudi vsebino, kako naj bi novinarsko sporočal in za nameček naj bom še vesel, da lahko kot nekakšen prostovoljni meščanski bon vivant tu in tam objavim kakšen obroben novinarski izdelek.

Boj proti poglabljanju brezpravja za 99 odstotkov

V svetovnemu gibanju 15O sodelujem po svojih močeh. Hočem, da preprečimo sistematično poglabljanje brezpravja za nas, večino ljudi na planetu Zemlja. Mislim, da moramo to narediti sami. Od spodaj. Uradne strukture, med njimi sindikati, sistem predstavniške demokracije, so v resnici brez moči. Mislim, da je osrednja usmeritev h kateri naj težimo, izboljšanje človeškega življenja za vsakogar, ne samo za bogato peščico. Le-ta s svojimi tehnologi izpopolnjuje najrajzličnejše rešitve za onemogočanje ustvarjalnosti večine ljudi. Politik zategovanja pasov je veliko. Učinkovito podrejanje, brezpravje in življenje v stalni negotovosti (prekernosti) nam zapovedujejo tudi rešitve civilnega in avtorskega prava.

V razmerah zdajšnje svetovne recesije in negotovosti se mi zdi nujno, da se skupaj zavzamemo za svetovno zajamčeni dohodek. Zgolj s ponujanjem izdelkov na svobodnem trgu kot posamezniki ne bomo preživeli. Vse kaže, da svobodni trg, človekova iznajdba iz sredine 19. stoletja, čedalje manj prispeva k obči osebni sreči. Povzroča osebne in skupinske travme brezpravnih delavcev planetarnih razsežnosti. V tretjem tisočletju bi se že lahko prelevili iz tekmujočih zveri v bolj odgovorna, sodelujoča bitja. Preprečiti moramo brezobzirno tiranijo finančnega kapitala, njegovo ropanje naravnih virov in pogubno onesnaževanje okolja. Upreti se moramo vsiljevanju boja za preživetje in sistematičnemu ustvarjanju razmer, da smo odveč, če kot nevidna podcenjena delovna sila ne pomagamo kovati velikanskih dobičkov.

Zgodba še enega prekerca

– stara sem 32 let

– delam 12 let:  4 leta na črno, 4 leta na avtorsko pogodbo, 4 mesece sem delala pogodbeno za določen čas, zadnja 4 leta pa sem samozaposlena

– že dobrih 11 let živim v podnajemu

– želim si zapreti SP, pa ga ne morem, dokler ne poravnam vseh obveznosti, ki skupaj znašajo 1300 evrov

– v 12-ih letih dela sem imela samo 20 dni plačanega dopusta

– po obstoječem zakonu bi kot SP morala delati do 68. leta starosti. S tem bi si prislužila pokojnino v višini 300 evrov, kar pa bi zame pomenilo brezdomstvo ali beračenje na ulici

– ker prispevke plačujem z enomesečnim zamikom, sem ves čas brez osnovnega zavarovanja

– kot SP sem zaprosila za limit 400 evrov. Na odobritev sem čakala mesec dni in zanj odštela 65 evrov

– bolniško do enega meseca, regres, dopust in nadomestilo za brezposelnost si moram izplačevati sama, in vse to gre iz 1000-1200 eur mojega mesečnega bruto dohodka

– eden od staršev je svobodni umetnik brez rednih prihodkov, drugi ima 520 evrov pokojnine, sestra je prav tako prekerka na avtorski pogodbi, partner pa brezposeln z občasnim delom na črno. V primeru brezposelnosti tako težko računam na pomoč svoje družine. Vsi moji bližnji prijatelji so v podnajemu in brez rednega dela. Večinoma delajo prek avtorske pogodbe, kar pomeni, da jim ne teče delovna doba in niso upravičeni niti do bolniške niti do plačanega dopusta

– v primerjavi z vrstniki imam sama še največ delovne dobe, pa še to le na podlagi SP-ja, ki sem ga bila takrat prisiljena odpreti, če sem hotela obdržati delo, zdaj pa ga ne morem niti zapreti

– ne morem načrtovati otrok, ker je moja prihodnost preveč negotova

– še takrat, ko grem za nekaj dni na leto na dopust, me gloda slaba vest, češ da si dopusta sploh ne bi smela privoščiti, saj moram delati ves čas, da lahko normalno preživim iz meseca v mesec

– živimo v svetu denarja in potrošništva, katerega nisem deležna

– prekernost ti ves čas daje občutek, da si si sam kriv za svoj položaj, za svojo neuspešnost. Odvrača te od lastne kreativnosti, tako da v svojih najboljših letih, ko bi lahko temu svetu nudil svoje največje potenciale, se večino časa ukvarjaš le z golim preživetjem

Zahtevajmo spremembe skupaj in zdaj, saj očitno nas je res 99 procentov tistih, ki podpiramo manjšino enega procenta!