Analiza emigracije mladih prekernih v času krize

Analiza_Prekernost in emigracija v času krize FINAL

Advertisements

Utrinki prekernega akademskega životarjenja

Danes je bila okupirana FF, tudi FDV se menda pridružuje gibanju 15O… Okupacija fakultete v svoji izjavi ugotavlja, da je vse več pedagoškega in raziskovalnega kadra prekernega. Zlati to velja za mlajše sodelavce. A kaj v resnici pomeni biti prekeren delavec na fakulteti ali raziskovalni ustanovi?

Bila sem dobra študentka. Tudi profesorji so me opazili in me v zadnjem letniku povabili, da sodelujem v raziskavah. Kasneje sem opazila, da se perspektivne študente večkrat testira, tako da sem jih prosi, da zastonj ali za manjša plačila opravljalo razna dela, kot je npr. delo hostese na znanstveni konferenci. Logika je takšna: delali bodo zastonj oz. v zameno za to, da se nekoliko približajo mistificiranemu akademskemu okolju cenjenih profesorjev.

Ker sem se domnevno izkazala, sem postala mlada raziskovalka. Kot taki mi ni bilo treba plačati šolnine za doktorski študij, imela sem plačo, ki naj bi mi kot privilegiranki omogočila nemoten študij in delo na doktoratu. Vendar v praksi temu ni bilo povsem tako. Za pedagoške in raziskovalne inštitucije so mladi raziskovalci rezervoar brezplačne dodatne delovne sile, saj jih financira ARRS. Zato jih pogosto izkoristijo, tako da iz njih izžamejo čim več dela, in na koncu obdržijo le najbolj ubogljive, pa še slednje, če si sami najdejo financiranje. Mladi raziskovalci so namreč zaposlen za določen čas dokler ne doktorirajo, po doktoratu ni več financiranja ARRS. Obdobje, ko so mladi raziskovalci, je za mlado populacijo, ki je domnevno najbolj nadarjena in perspektivna, tako obdobje velike odvisnosti in strahu oz. negotovosti.

Direktor moje raziskovalne institucije je tako od mladih raziskovalcev pričakoval opravljanje ti. tajniških in drugih del, ki ne spadajo med dela mladih raziskovalcev. Posameznika je poklical v svojo pisarno in mu narekoval razne dopise ipd. Kot mlada raziskovalka sem poleg delovnih obveznosti delala tudi na raziskovalnih projektih, za kar sem bila včasih tudi dodatno plačana. Namesto profesorjev sem popravljala izpite, brala seminarske naloge študentov, občasno izvajala vaje in tudi predavala. Takih zahtev si mladi raziskovalec ne drzne zavrniti, ker se utegne zameriti tistim, ki bodo odločali o njegovi nadaljnji usodi.

Ko sem doktorirala, so mi podaljšali pogodbo o zaposlitvi še za nekaj mesecev z obljubo, da bodo tudi kasneje poskušali najti kaj zame. V the dodatnih mesecih sem bila zadolžena za dokončanje raziskovalnega projekta. Res sem ga dokončala, organizirala in vodila delo ostalih sodelavcev, sama sem prispevala več kot polovico teksta končnega elaborata. Na koncu pa so pod elaborat podpisali kot avtorja projekta nekoga drugega. Kljub tovrstni kraji avtorskega dela po izteku zaposlitve niso našli nič primernega zame in mi niso podaljšali zaposlitve.

Ko se doba mladega raziskovalca zaključi, so na moji raziskovalni intuiciji ostali zaposleni izključno moški. Od štirih MR-jev so obdržali dva moška, morale smo oditi ženske. Za to ni bilo transparentnega kriterija. Še več, ženske smo bile celo uspešnejše pri objavljanju pri tujih in zunanjih založbah ter citiranosti, kar velja danes za pomembne kriterije akademske uspešnosti. Ko sem denimo direktorja svoje – tedaj že nekdanje – raziskovalne inštitucije prosila, če bi lahko v njihovem okviru prijavila postdoktorski projekt, me je zavrnil, ker bi bila konkurenčna njihovemu kandidatu. Res nenavadno, da se odvrača mlade, ki naj bi bili znanstveno uspešnejši.

Tako sem še eno leto delala na fakulteti preko avtorske pogodbe. Na podlagi avtorske pogodbe sem izvajala celoten predmet, ki je eden zahtevnejših na tej fakulteti. Nosilec projekta je bil nekdo drug, ki je imel docenturo, sama pa sem izvedla vsa predavanja, vaje, izpite, govorilne ure in ostalo, kar spada zraven. Imela sem več kot sto petdeset študentov. Moje delo je bilo plačano 45,00 evrov bruto za uro predavanja. Pri tem je treba upoštevati, da sem se morala kot neizkušena predavateljica na vsako uro predavanja pripravljati še kakšne tri dodatne ure. Za vsak izpit sem bila plačana 4 evre.

No, to je bilo nekaj utrinkov iz prekernega akademskega življenja… Iz mojega vidika ni v tem sistemu ničesar, kar bi bilo vredno braniti.

Kapitalist brez kapitala

Lepo pozdravljeni. Sem Medard Kržišnik, samostojni novinar brez redakcije. Nisem član nobenega uredništva. Za menoj ne stoji nobena medijska hiša. Bolj kot na svobodni trg, se lahko zanesem na svoje starše, če hočem preživeti. V zadnjem času s ponujanjem novinarskih izdelkov zaslužim premalo, da bi si plačal celo socialne prispevke. Prej sem zaslužil ravno toliko, da sem jih lahko plačal ob zvišani zavarovalni osnovi. Medtem je usahnil vir rednejših dohodkov. Izgubil sem še enega naročnika. Recesija ga je prisilila k dodatnemu varčevanju. Zaradi „krize“ se je še bolj zaprl medijski trg. Vprašanje, če le-ta sploh obstaja. Opazil sem, da slovenske medijske hiše delujejo kot nekakšne zaprte družbe. Kot korporacije, v katerih smeš objavljati, če si prilagodljiv predvsem miselnosti in ideologiji medijskih hiš, v katerih slučajno delaš pogodbeno, preden se te znebijo. Pri racionalizaciji gredo na cesto najprej honorarci. Pred leti se mi je zgodilo, da je urednica časopisa za nedeljsko branje zahtevala, da sem moral iz svojega besedila črtati besedo kapitalizem, češ, da je preveč ideološka. Zaželjeno je, da honorarec nima svojega mnenja. Dela z avtorsko ali kakšno drugo civilno-pravno pogodbo, ki mu ne zagotavlja nobene socialne varnosti. Naročnik jo lahko takoj razdre.

Večje varnosti honorarcem ne nudi tudi sindikat. Ponekod se tudi v hišne sindikate ne morejo včlaniti. Spomnim se, kako so se zaposleni na Delu zmrdovali nad morebitno včlanitvijo honorarcev v njihov hišni sindikat. „Zaposlence“ je jezilo, ker bi po njihovem prepričanju bili v neenakopravnem položaju, saj bi honorarni prekerci premalo plačali v sindikalno blagajno. Nepravično se jim je zdelo denarno prispevati za solidarnost s sodelavci, ki so delali za neprimerno nižjo plačilo, v istih prostorih, enako število ur kot zaposleni.

Honorarci so velikokrat opravili tudi več dela kot zaposleni. Redno zaposlenih novinarjev tudi ni motilo, če so honorarci izginili čez noč, v pravih neoliberalnih čistkah. Uredniki so jih na vrat na nos obvestili, naj poberejo šila in kopita, ker jim ne bodo podaljšali pogodbe. Stanovski kolegi so pogosto pisali o odpuščanju honorarcev v drugih medijskih hišah, medtem ko so molčali o razmerah v lastni hiši.

Na živce mi gre, da smo nezaščiteni pogodbeniki zgolj blodeči duhovi. Samo sanjali naj bi, da bomo nekoč redno zaposleni, da bomo dobili plačan dopust, regres,… Zboleti ne smeš, saj tvegaš, da zgubiš svoj „posel.“ Takoj te lahko odslovijo in zamenjajo z drugim. V službo je bolje priti bolan. Prekerci so tudi honorani lektorji, redaktorji, ne samo svobodni novinarji.
Na omenjene težave notranjih medijskih honorarcev sem opozoril med akcijo Izstradajmo finančnega parazita, v svojem govoru pred banko SKB, 4. 11. 2011. Sovpadala je z mednarodno akcijo: „Postavi se za novinarstvo.“

Besedilo govora M.K. v banki SKB 4. 11. 2011

Kot zunanji ponudnik prispevkov nimam vpliva na to, kaj se bo dogajalo z mojim prispevkom, ali ga bodo objavili, ali ne. Sindikati so glede zaščite brezpravnih samostojnih novinarjev precej nemočni. Kapital je v zadnjih tridesetih in še več letih iznašel neverjeten koncept. Človeka v svobodnem poklicu je s pravnimi strokovnjaki spremenil iz delavca v delodajalca in delavca v eni osebi, oziroma kapitalista. Tako so me označili na primer v Svobodnem sindikatu, oziroma v ljubljanski organizaciji Zveze svobodnih sindikatov, ko sem bil še njihov član. „Ne morem vas zastopati. Vi ste kapitalist,“ mi je dejal njihov pravnik. Prepričal me je, da si s tem sindikatom ne morem pomagati. ZPIZ sem s podporo sindikata pisno prosil, naj mi ob že siceršnjih bornih prejemkih vendarle zniža zavarovalno osnovo. Kot mnogim drugim samozaposlenim pred menoj, ni popustil. Ta ustanova je medtem namerno spregledala, da podjetje SCT več desetletij ni plačevalo prispevkov za socialno varnost zaposlenim delavcem.

V močvirju pogodbenih odnosov

S kakšnimi težavami se kot brezpravni kapitalist brez kapitala še srečujem v močvirju pogodbenih odnosov s strankami? Veliko mojih kolegov se je odpovedalo statusu samostojnega novinarja. Za pokojnino in varno starost sploh ne vplačujejo prispevkov. Prepričani so, da pokojnin sploh ne bodo več prejeli.

Kot „poslovni subjekt“, se moram odpovedati vsem materialnim pravicam, če „poslujem“ z neko medijsko hišo. Radiu moram zastonj podariti vse svoje posnetke. Ne samo uporabljene v oddaji, ki jo naredim. Odpovedati se moram tudi neuporabljenim. Namesto, da bi mi medijska hiša plačala za vsak uporabljeni posnetek, ji moram sadove lastnega avtorskega dela podariti za skromen prejemek. Celo za višji honorar se ne smem pogajati z urednikom. Ko sem to storil, sem bil naslednjič že „ob posel“ z javnim podjetjem. Za Radio televizijo Slovenijo nenazadnje plačujejo državljani poseben prispevek. Javni zavod se vede kot zasebno kapitalistično podjetje. Tudi ta naročnik se zaveda, da sem kapitalist brez kapitala. Zakaj me AJPES vodi v evidenci tako rekoč kot uspešnega samostojnega podjetnika? Kot podjetnik sem v resnici brezpravni mezdni delavec. V takem položaju je 99 odstotkov samostojnih novinarjev. Svobodni subjekt brez možnosti svobodnega odločanja o pravični ceni svojega avtorskega dela. Le-to mu vedno odrejajo drugi, kot tudi vsebino, kako naj bi novinarsko sporočal in za nameček naj bom še vesel, da lahko kot nekakšen prostovoljni meščanski bon vivant tu in tam objavim kakšen obroben novinarski izdelek.

Boj proti poglabljanju brezpravja za 99 odstotkov

V svetovnemu gibanju 15O sodelujem po svojih močeh. Hočem, da preprečimo sistematično poglabljanje brezpravja za nas, večino ljudi na planetu Zemlja. Mislim, da moramo to narediti sami. Od spodaj. Uradne strukture, med njimi sindikati, sistem predstavniške demokracije, so v resnici brez moči. Mislim, da je osrednja usmeritev h kateri naj težimo, izboljšanje človeškega življenja za vsakogar, ne samo za bogato peščico. Le-ta s svojimi tehnologi izpopolnjuje najrajzličnejše rešitve za onemogočanje ustvarjalnosti večine ljudi. Politik zategovanja pasov je veliko. Učinkovito podrejanje, brezpravje in življenje v stalni negotovosti (prekernosti) nam zapovedujejo tudi rešitve civilnega in avtorskega prava.

V razmerah zdajšnje svetovne recesije in negotovosti se mi zdi nujno, da se skupaj zavzamemo za svetovno zajamčeni dohodek. Zgolj s ponujanjem izdelkov na svobodnem trgu kot posamezniki ne bomo preživeli. Vse kaže, da svobodni trg, človekova iznajdba iz sredine 19. stoletja, čedalje manj prispeva k obči osebni sreči. Povzroča osebne in skupinske travme brezpravnih delavcev planetarnih razsežnosti. V tretjem tisočletju bi se že lahko prelevili iz tekmujočih zveri v bolj odgovorna, sodelujoča bitja. Preprečiti moramo brezobzirno tiranijo finančnega kapitala, njegovo ropanje naravnih virov in pogubno onesnaževanje okolja. Upreti se moramo vsiljevanju boja za preživetje in sistematičnemu ustvarjanju razmer, da smo odveč, če kot nevidna podcenjena delovna sila ne pomagamo kovati velikanskih dobičkov.

My Precarious State

Years without healthcare: 10;

Current monthly income: €970 (job, university scholarship, parents);

University tuition and credit card debt: $23,000+;

Monthly debt payment: $300

Living cost: €500

Chances of buying a house: It will take 88 months (7 years) to save €15,000

Job prospects in research and academia: ?

Regards,

David