“Sire, I am from the other country”

Star sem 31 let. Nekoč sem prejemal štipendijo za nadarjene, bil zlati maturant, pristojne službe so mi dopovedovale, da posedujem nadstandardne intelektualne zmožnosti (karkoli že naj bi to pomenilo). Odraščal sem v okolju, kjer se to nikomur – vključno z mano – ni zdelo nič posebnega, samoumevno pa se je zdelo, da imam prihodnost.

Leta kasneje imam standardno FDVjevsko diplomo in sem brezposeln. Zaradi državne politike prikrojevanja statistik o (ne)zaposlenosti mi je uspelo nekako pridobiti 1 leto delovne dobe. Živim v majhni stanovanjski skupnosti v najemniškem stanovanju, najemnino mi plačujejo starši, ostalo uspem nabrati s kombiniranjem različnih občasnih virov.

Sem reven. V zadnjih šestih letih sem nenehno v denarni stiski. Vsake toliko pride nekaj tednov ali celo mesecev, ko ne rabim misliti na denar, ki pa jim sledijo meseci izposojanja, pomoči prijateljev in življenja na figurativne škrge. Pomemben del mojega budgeta tako že leta pomenijo kosila, kave in pijače, na katere me vabijo prijatelji in jih tudi plačajo, tovrstno pozornost pa lahko zaradi svoje finančne situacije le redko vrnem. Na živce mi gre, da že nekaj let ne morem it bordat ali se lotit kakega drugega športa. Privoščim si lahko le izjemno majhen del knjig, ki jih želim prebrati. Kulturnih prireditev se udeležujem praktično zgolj, če so zastonj, ko mi prijatelji priskrbijo kakšno zastonjsko vstopnico ali pa me kdo povabi.

Posedujem skromno zbirko oblačil, občasno, ne pa vedno, tudi kaj bolj zimskim razmeram primernega, pred nekaj leti sem si celo uspel omisliti zimske čevlje; računalnik – je čisto ok in tudi precejkrat mežikajočemu ekranu se človek kmalu privadi – mi je podaril dober tovariš; imam relativno spodoben bicikel, ki sem ga pred leti kupil iz druge roke. Dobremu prijatelju in tovarišu sem že leta dolžan preko 1000 evrov in niti na misel mi ne more priti, da bi lahko ta znesek kako odplačal. Sem precej revnejši od mojih staršev ali od ostalih članov moje družine.

Za podiplomski študij se nisem odločil zaradi uničujoče izkušnje dodiplomskega študija, ki je bila ena sama žalitev. Čeprav imam diplomo, nisem nikoli študiral. Lokalni visokošolski sistem in še posebej “moja fakulteta” me je z vsemi vojnimi hujskači, ciniki, prodajalci najbolj cenene ideologije, kruhoborci in mizernimi intelektualnimi standardi – še v času pred bolonjsko reformo – oropal te možnosti. Rad bi vsaj enkrat v življenju študiral, a občutek imam, da je sedaj že prepozno.

Ne spomnim se, kdaj bi kje zasledil oglas za zaposlitev, ki ne bi deloval kot žalitev ali kot potrditev moje popolne nesposobnosti za kakršnokoli razumno, smiselno in plačano delo. Oglasov za službe tako ne gledam več, saj je edino, kar od njih dobim, občutek popolne neuporabnosti in posledična depresija. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje od kakšnega prijatelja ali znanca slišal pripovedovati o službi, ki bi mu jo zavidal. Svet službe in dela se mi je vedno zdel nekaj tujega, mističnega in nedostopnega. Nikoli se nisem mogel pripraviti do tega, da bi se v lovu na vstopnico za ta svet (in s tem za preživetje) obnašal temu svetu primerno: samo-promovirajoče, domišljavo, prilizujoče, samozavestno, avtoritarno-podredljivo, arogantno, vsevedno, agresivno, izključevalno, narcisistično in podobno. Zavestno se nočem spraviti v mentalno stanje, kjer bi – mojim prijateljem, bežnim znancem ali neznancem – prodajal pravljice o tem, kako povsem obvladam to ali ono, tudi če se mi zdi, da imam kakšno uporabno znanje ali veščino. Posledica tega je, da so moje možnosti za pridobitev kakšne zaposlitve radikalno zmanjšane. Če sem že imel kakšno delo ali zaposlitev, je bilo to večinoma zaradi prijateljskih povezav in priporočil, ki jih nisem iskal. Nikoli nisem uspel najti nobenega dela, ki bi me v resnici zanimalo, s katerim bi se lahko identificiral in bi bil tako motiviran, da ga razvijam dalje. Praktično vse, kar sem v življenju počel ali še počnem in je imelo količkaj zanimivega v sebi, je bilo izključno neplačano (ali zelo borno plačano) in zunaj formalnih okvirjev.

Navkljub zelo bornim kvalifikacijam in “kompetencam” ter zelo bornim naporom za uspeh na “trgu delovne sile”, mi je v vsem tem času vendarle uspelo delati različna plačana dela. Med njimi: prevajanje, avtomobilski prevozi (ljudi in stvari), klasična projektna birokracija (prijave, poročila), priprava materialov za tisk, lektura in urednikovanje teksta, postavitev in administriranje spletne strani, moderiranje okrogle mize, vodenje projekta, organizacija dogodkov, pisanje političnih komentarjev, biti umetnik, nastop na okrogli mizi, žongliranje, animiranje otrok, teater, biti delegat nevladne organizacije na strateškem kongresu evropske mreže proti rasizmu (spet ene), kuhanje, čiščenje, delo v podjetju za produkcijo zvoka, mystery shopping, sodelovanje v medicinskih poskusih. Kolikor lahko presodim, sem si svojo plačo v vseh teh primerih povsem zaslužil.

Pomemben del mojega življenja so vseskozi zasedale aktivnosti, ki sicer niso bile plačane, a bi se jih dalo umestiti v kategorijo neplačanega dela. Med njimi: urednikovanje in pisanje, lektura, prevajanje, filmska produkcija, delo z mediji, organiziranje dogodkov in še precej zelo različnih zadev, ki se dogajajo v kolektivnih avtonomnih političnih procesih in ki jih bi bilo šele potrebno kategorizirati, segajo pa od strateške politične analize, pomivanja posode, denarnega gospodinjstva do različnih oblik socialnega dela, redarstva, grafičnega oblikovanja, čiščenja, media agenda settinga in še marsičesa. Navkljub vsem dokazom o nasprotnem, ki jih dobivam s strani vladajoče ideologije in trga, na podlagi vseh teh plačanih in neplačanih izkušenj, domnevam, da vendarle *že* počnem stvari, ki so produktivne za skupnost, v kateri živim ali pa vsaj imam tej skupnosti vsaj kaj za ponuditi. Je pa ta moj prispevek v veliki večini povsem zunaj uradne ekonomije in torej formalno neobstoječ.

Ker nisem zavestno delal na grajenju lastne kariere, sem postopoma izpadel iz vseh krogov, kjer se delijo službe. Vedno znova sedim v krogu prijateljev in znancev, ki imajo “svojim letom primerne” službe in se počutim kot da sem iz drugega planeta. Ta je ustanovitelj uspešnega in povsod slavljenega start-upa, oni dela v mednarodni korporaciji v tujini, spet nekdo tretji ima job v uspešni firmi za to ali ono, nekdo študira v tujini zanimive stvari in ima ob tem izdatno štipendijo, spet nekdo je profesor na univerzi, nekdo drug je spet zgolj otrok svojih staršev, desti spet dela v istem zgoraj omenjenem start-upu. Nenehno srečujem ljudi, bodisi stare znance ali nove, in vedno znova uničujoče vprašanje, na katerega nimam odgovora: kje pa ti delaš?

Vem, da za mojo situacijo ni kriva usoda, pomanjkanje sreče ali naključje. Mislim, da imajo s tem veliko opraviti nekatere moje osebnostne lastnosti: sem precej nesposoben sem pri pretvarjanju, poveličevanju samega sebe in blefiranju. Poleg tega v vsakdanjem, profesionalnem in siceršnjem življenju visoko cenim logiko, kar pri današnjem stanju stvari ne vpliva pozitivno na moje zaposlitvene možnosti. Enako velja za spoštovanje do ljudi, izjemno težko pa funkcioniram tudi v odnosih neenakosti (ni važno na kateri strani tega odnosa sem). Poleg tega mi izjemne težave povzroča laganje, zavajanje, domišljavost ali izkoriščanje drugih ljudi, kar me absolutno diskvalifira za precej kariernih priložnosti. Zadnji konkreten primer, pri katerem je precej omenjenega prišlo do izraza, je bilo sodelovanje pri vodilnem nacionalnem kulturnem projektu. K projektu me je kot člana raziskovalne skupine povabila prijateljica in tovarišica, a sem po nekaj tednih od službe odstopil. Nisem mogel sprejeti dela, ki bi me prisililo, da počnem stvari, v katere ne verjamem in v pogojih, kjer mi ni priznan status subjekta oziroma sogovornika. Je pa res, da bi bila služba dobro plačana in za obdobje dveh let. Verjetno ne bom nikoli dobil podobno “dobre” priložnosti, prav tako pa bo ta prijateljica, ki me je že v preteklosti denimo večkrat povabila k prevajalskim projektom, naslednjič zaradi tega spodletelega srečanja morda raje k sodelovanju povabila koga drugega.

Večino služb, za katere sem bil “vzgajan” v času študija in ki so mi torej dostopne na podlagi moje izobrazbe, zavračam zaradi principov in političnih razlogov: raznovrstne državne strukture, NGO sektor, oglaševalske in PR agencije. Na podlagi zgoraj zapisanega povzetka mojega srečanja z univerzo je razumljivo, zakaj me nikoli ni zanimal akademski sektor. Umetnik nisem in ne nameravam biti (sem se pa nekoč po spletu okoliščin nekaj časa gibal v teh krogih in dosegel nekaj povsem spodobnih lovorik). Glasbenih ali drugih umetniških talentov nimam. Za ostalo nimam izobrazbe ali znanja. Vse, kar mi ostane, je nekvalificirano manualno delo v takšni ali drugačni obliki. Tudi, če bi na neki točki sprejel izsiljevanje in se lotil iskanja kakšne od nemogočih služb, so moje možnosti za uspeh vedno manjše: ker svojih zadnjih desetih let nisem porabil zato, da bi si “pridobival veščine,” polnil svoj CV z različnimi lepo zvenečimi spektakelskimi lovorikami, sem postal nezaposljiv in nimam nobene prihodnosti.

Zdravstveno zavarovanje verjetno imam. Razen takrat, ko ga nimam. Imam srečo, da nimam nobenih zdravstvenih težav, ampak to verjetno ne more trajati v nedogled.

Občutek imam, da sem povsem izven, ne samo uradnih kategorij, temveč tudi zunaj prevladujočih kategorij, ki jih uporabljajo gibanja, ki se ukvarjajo z vprašanjem prekarizacije in z ostalimi vidiki sodobnih pogojev dela in življenja. Moj problem ni prekernost, ampak blagovna narava celotne družbe. Nesposoben sem se pomiriti s svojo vlogo blaga. Besede kot so kariera, karierna priložnost, trg delovne sile, zaposlitveni sejem, prijava za delovno mesto, delovne izkušnje, delovna doba zame pomenijo tiho šumenje dobro naoljene mašinerije smrti. Ko berem Kapital, ne berem zgolj dobre in uporabne politično-ekonomske teorije, temveč berem o svojem življenju. Ne zanimajo me toliko pravice iz dela kot možnost življenja onkraj dela. Ne morem sprejeti družbe, ki od mene v zameno za preživetje zahteva, da se odrečem še tisto malo človečnosti, ki jo premorem. To se nekaterim zdi zelo abstraktno, zame so to zelo konkretne stvari, izražene v zelo konkretnih odločitvah, ki so me pripeljale do situacije, v kateri sem trenutno.

Zelo jasno se zavedam, da je edini način, da imam neko prihodnost, ki bo vredna, da jo živim, radikalna sprememba pogojev družbenega življenja. Za vse. V obstoječem sistemu me ne čaka nič drugega kot nadaljna marginalizacija, vedno večja izolacija in depresija.

In z leti ne postajam prav nič mlajši.

Meni je kul?

Nov23

Svojo prekerno zgodbo sem prvič napisala že pred dobrim mesecem dni, prvič javno izpostavila svojo povsem osebno zgodbo, ne grozljive, srce parajoče zgodbe nekega migrantskega delavca, ne absurdne zgodbe nekega študenta, ki dela prek napotnice, ne neke naključno izbrane zgodbe nekega znanca od znanca ali izmišljene, literarne osebe, torej svojo zgodbo, katera ni nič kaj brutalna, za katero mislim, da ji gre, kot eni od zgodb v mnogoterih bolj ali manj strašnih zgodbah, precej dobro. Še vedno precej dobro. In je kot taka, bolj kot ne, nevredna omembe. Jamranje je itak za softiče ali rezervirano za izjemne vrhunce brezizhodnosti. Meni pa gre, tretjič že ponavljam, precej dobro. Sploh ko gledam lačne otroke v Afriki in pobite demonstrante v Egiptu. Imam glas, lajam če hočem, kričim sredi Prešerca, čepim pred Boj zo, ne glede na to koliko to odzvanja ali ne, širše ali bližje, moje besede so jasne, moj jezik artikuliran, če hočem. Imam 21 stopinj celzija v sobi, tople nogavice na sebi in polno polico v hladilniku. Imam … ah, marsikaj. In zakaj bi se zdaj osredotočala na to česar nimam? Svet je lep, pa to… Če si ga narediš in si res močno želiš. Jamranje je za duše ostale v obdobju romantike, fino se umesti v kakšen pesniški večer hrepenenja po neizpolnjenih idealih, drugače pa povsem nepraktična stvar, jaz se borim dalje, ker sem emancipirana, sposobna, inteligentna, iznajdljiva, s starši ki jih je socializem ustvaril v nek pošten, delaven, preživetja zmožen razred, kot belka v Evropi pa itak že sama po sebi priviligirana. In če vam čisto potiho prišepnem, sem se sama sebi itak vedno zdela malce razvajena. In če vam še tišje prišepnem, itak nisem sposobna videti dlje v prihodnost kot kakšen teden vnaprej, ker za nas stare hipije velja, kot je že Jim Morrison pel, »the future is uncertain and the end is always near«. (Ampak Jim Morrison je umrl pri 27, jaz sem pa že, ne me jebat! 28. Whatever…) Ko si še zapojem »all we are saying, is give peace a chance« je kombinacija ubitačno najbolj skladna, da se zavem, kako je meni v bistvu nadvse kul v lajfu. In potem pišem to svojo prvo prekerno zgodbo. Da jo preberem na Teach in-u v NLB-ju. Nekaj je pač treba prebrat, če se že gremo aktivizem.

In prvič razmišljam, da brez zaledja svojih socialističnih staršev niti približno ne bi bila več tako pogumna in da je ideja, da ne morem postati brezdomka samo nek iluzoren od mojih staršev in njihove ogromne bajte sproduciran občutek varnosti. Da sem si skozi dve leti delovne dobe in kopice nekih bolj ali manj resnih delovnih razmerij, ki so bolj ali manj vedno zahtevala celotnega človeka, do 28. leta uspela ustvarit neko zblojeno idejo o tem, kako je v bistvu moj lajf precej kul, kupit 15 let star avto, najet sobo v stanovanju s cimri in psom, kupit računalnik, telefon in nekaj ostale nevredne omembe krame, ki jo lahko ob selitvi stlačim v točno pet škatel (preizkušeno), poleg kavča za 50€ in kolesa za 50€ in to je to. Mojih 28 let in v nekem obdobju štirih zaposlitvah naenkrat, nazadnje pa idealu vseh idealov, meri vseh mer, njeni svetosti, redni službi. Če si lačen otrok v Afriki je to kar precej stvari v tako kratkem obdobju življenja, ampak če pomislim, da so prave rock zvezde pri teh letih že trohnele pod zemljo, je pa vseeno kar precejšnja doba. No, in nazadnje ko sem pisala svojo zgodbo, sem pisala še o tem, kako so redne službe precenjene, napadala svetost, ki je še ostala od neprekernega in izjavljala služboskrunska = bogoskrunska obdolževanja proti izjavljanjem poštenih, delavnih od socializma spranih idej, služba je služba, pa tudi če je treba včasih malo potrpet. Oziroma varnost je pač treba žrtvovat za svobodo in redni službi že samo po sebi umevno pritiče malo (po)trpljenja. Kakršnakoli varnost že to je (ampak to je še tista prejšnja zgodba, ki je v tem vsesplošno prekernem času že zdavnaj passe). No, jaz ne mislim osem ur na dan trpet do svojih recimo 60, ko bom končno šla v penzijo in končno začela počet stvari, katere sem celo življenje v resnici želela počet. V bistvu imam že cel namišljen seznam dejavnosti, s katerimi se bom ukvarjala v penziji, od štrikanja, vrtnarjenja, plesanja v paru, raziskovanja čaker in tantrične joge, pa do branja Das Kapitala, Joyca in vseh Freudovih knjig. 14 dni kasneje sem službo izgubila, pa ne zaradi kot bi si kdo utegnil misliti, izpostavljanja v javnosti in blatenja njene svetosti (ker pač let’s face it, živimo v demokraciji in lahko lajam kolikor hočem, kadar hočem, kjerkoli hočem), ampak iz čiste preproste vzajemne ljubezni, ki ji je v tistem trenutku uspelo prevzeti formo poteka pogodbe. Zanimiv moment. Občutek neskončnega olajšanja in strašljivo neskončne praznine.

Zdaj sem prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Pa ne zato, ker bi verjela, da bom s svojo diplomo iz kulturnih študijev in antropologije (karkoli že to sploh je) uspela prek te institucije dobit kakršnokoli zaposlitev, temveč zato ker mi pripada glede na neprekinjeno delovno dobo tri mesece nadomestila v višini 80% moje bivše plače. Ne morem verjet, brezposelna sem, pa mi je kar še vedno kul v lajfu. S tem sem se pridružila številki približno 110 000 registriranih brezposelnih oseb v Sloveniji, katerim je verjetno tudi čisto kul v lajfu. Po statističnih podatkih naj bi lani v Sloveniji pod uradno sprejetim pragom revščine živelo 254 tisoč ljudi, kar pomeni, da je njihov mesečni razpoložljivi dohodek nižji od 587 evrov na odraslega člana gospodinjstva, ki je določen za prag revščine, od teh jih ima petina redno službo. Verjetno je tudi vsem njim še vedno precej kul. Če ne bi se namreč že zdavnaj organizirali in izlajali svojo revščino v družbene spremembe. A kaj?