vsem samozaposlenim ..

Spadam v tisto kategorijo svetih krav, ki jim ministrstvo za zadeve (ne bom ga imenovala super ministrstvo, ker nič na tem ministrstvu, vključno z vodilnimi, uredbami in okrožnicami, ni super) mesečno plačuje prispevke za osnovno zdravstveno in pokojninsko zadevo.
Nekaj pod 400 evri mesečno. Hvala. Ok, razumem, zdravstveno zavarovanje, čemu pa služi pokojninsko? Takrat, ko bomo letniki 1970 (plus minus) dosegli starost, godno za plačan počitek, bo beseda pokojnina del slovarja tujk, ker je v realnem življenju ne bo nihče izgovarjal, kaj šele dobival. Stari približno 70 let bomo posedali po festivalih, no, takrat bo najbrž ostal samo še eden – festival za zadeve -, in modrovali, da nam petdeset let delovnih izkušenj niti za ped ni dvignilo honorarja za trojno funkcijo, ki jo na festivalski zadevi opravljamo: snovalci, promotorji in asistenti za tehnične zadeve.
Za to, da bom “na svobodi”, sem se odločila sama, nihče me ni silil. Odločitev je bila posledica spleta okoliščin in predvsem utrujenosti od inštitucionalnih okvirjev. V 22 letih sem dobila tri božičnice, potne stroške in dnevnice sem včasih dobila na roke, večkrat preko avtorske pogodbe (če odštejem davek, je ostalo za sendvič na poti), približno pol delovne dobe pa sem samozaposlena v kulturi. Včasih sem prilezla tako visoko v karieri, da so mi kot pavšalistki plačevali honorar tudi za čas, ko sem bila na morju ali v bolnišnici. Dobra volja šefov, lahko bi se odločili drugače. Hvala. Manjše kreditne vsote sem sicer dobivala, hvala zelo prijazni bančni referentki, vezam in poznanstvom. Ko sem po možu podedovala kredite, se na banki niso spraševali, ali sem zaposlena ali ne en klik, pa so bili krediti moji. Bila sem žena, prvi dedni red. Avtomatična operacija. Če bi sama zaprosila za vsoto, ki jo še odplačujem, bi mi seveda rekli ne. Ker nisem redno zaposlena.
Kasneje me je iz popolnoma drugih razlogov in nevednosti doletela davčna izvršba. Vsota, enaka tisti, ki jo zaslužim v približno devetih mesecih nenehnega dela. Če bi bila redno zaposlena, bi mi mesečno trgali 571 evrov, ostalo bi mi pustili. Nič mi ne pustijo. Pin za bankomat sem že pozabila, ker me tista štirimestna številka ne inspirira. Zaprosila sem za obročno odplačevanje in po obilnem dopisovanju z Dursom dobila obvestilo, da bi bila upravičena do obročnega odplačevanja, če bi dokazala, da imam na sodišču odprte terjatve ali da sem nesposobna za delo (zdravniški izvidi, mnenja specialistov). No, obstaja še možnost, da mi spregledajo ali prepolovijo dolg, če bi bil moj dom poškodovan.
Super, sem si mislila, država mi sugerira, naj zažgem stanovanje. Pa še zavarovalnica bi mi povrnila stroške. Mogoče bi pa akcijo prijavila kot umetniški projekt, našla režiserja, svetovalca za gibanje ognja, gasilca dramaturga… trojna korist! Nič od tega.
Ne gre za to, da bi se rada izognila izvršbi, ne, samo na obroke bi jo rada odplačala. Pisala sem varuhinji človekovih pravic, iskala pravna in računovodska mnenja. “Tak je pač zakon, četudi ni pravičen do vseh, velja,” je bil odgovor tistih, ki so mi odpisali. Leto bo minilo v tesnem komuniciranju z Dursom. Ko sem se v vmesni fazi pogovarjala z gospo z Davčne ulice, sem imela občutek, da pred mano sedi poosebljena telefonska tajnica. Mehansko, skorajda brez dihanja, brez nihajočih tonov mi je drdrala predpise in zakone. Takih trotov, kot sem jaz, ki ne berejo redno vseh predpisov, je najbrž veliko in gospa je že utrujena. Veliko nas je drugorazrednih državljanov, ki lahko volimo, plačujemo davke, naše pravice pa so malček drugačne, sankcije prilagojene.
Ker je bila komunikacija z Dursom očitno premalo naporna, mi je vlada omogočila dodatno možnost za pridobivanje kondicije in trde kože. Kopičenja denarja preko avtorskih pogodb v javnem sektorju je dovolj! Hvala. Mogoče bom pa pet fasciklov vseh mojih avtorskih pogodb v kratkem končno res zažgala kar v stanovanju. Ali pa naredila razstavo na ministrstvu za zadeve. Naslov bi lahko bil “Ožigosani” ali pa “Tatovi Patrij”. Zbiram predloge. Čao, papa lepi časi papirjev, ki so popisovali moje obveznosti, časovne roke, obveznosti delodajalca, citirali zakon o avtorski in sorodnih pravicah in me ščitili. Kako lahko sedaj dobim zaslužen denar od javnih zavodov, gospod Turk? Po ovinkih, s kreativnim računovodstvom? Letos je bilo tega bolj malo, ker čakam na denar za že opravljeno delo tudi po več mesecev. Ker vlada varčuje, ker smo čakali rebalans. Ker humanisti, umetniki in podizvajalci v umetnosti nismo potrebni, smo zalega, prisesana na državne kosmate in izsušene prsi.
Vmes sem si sposojala denar, da sem lahko šla na službene poti. Sedaj, ko delam za različne delodajalce, ni več posebnih sredstev za potne stroške, telefon… vse je del honorarja. Če ne bi vzela dela, ki me veseli, plemeniti – za drobiž -, bi našli koga drugega. Saj nas je vsak dan več. Smo prilagodljivi, delamo na več projektih hkrati, delamo doma, kjerkoli je wireless, prosti kot. Delamo čez vikende, praznike. Še dobro, da imam toliko dela, v minuti prostega časa se mi v glavi vklopi kalkulator s številkami: toliko moram še plačat kredita za nazaj, položnice…
In potem trešči vame kot strela z jasnega: pa saj takih, kot sem jaz, si vlada želi. Več nerednih služb, manj prispevkov a nismo utelešenje mokrih sanj vladne ekipe? Predvidevam, da bodo v kratkem začasno zaposlili pravne strokovnjake za uničevanje malih glodavcev velikega proračuna in dodatno obdavčili avtorsko delo ali pa nas vse nagnali v odpiranje d.o.o.-jev in s.p.-jev. Navadne fizične osebe z avtorskimi pogodbami bodo izbrisali iz vseh registrov, prav gotovo nas bodo prisilili, da sami zalagamo državno blagajno s prispevki. Četudi sami ne bomo imeli nič ali zelo malo od tega. Potem bomo delali še na več projektih hkrati, lovili vmesni čas in delali na sivo in črno, da se bomo pretolkli skozi mesec. Utrujenim nam ne bo padlo na pamet, da bi se upirali, delali in pisali neumnosti. V Evropi obstajajo razpisi za vse mogoče. Eno noč ne bom spala in prav gotovo bom našla razpis za udeležbo na seminarju, kjer nas bodo učili, kako pridobiti mecena za upor. Upam, da bo seminar čez mejo, v Italiji. Da bom lahko plačala en evro za mega italijanski loto. Če zadenem glavni dobitek, častim revolucijo.

Jedrt

Advertisements

Kapitalist brez kapitala

Lepo pozdravljeni. Sem Medard Kržišnik, samostojni novinar brez redakcije. Nisem član nobenega uredništva. Za menoj ne stoji nobena medijska hiša. Bolj kot na svobodni trg, se lahko zanesem na svoje starše, če hočem preživeti. V zadnjem času s ponujanjem novinarskih izdelkov zaslužim premalo, da bi si plačal celo socialne prispevke. Prej sem zaslužil ravno toliko, da sem jih lahko plačal ob zvišani zavarovalni osnovi. Medtem je usahnil vir rednejših dohodkov. Izgubil sem še enega naročnika. Recesija ga je prisilila k dodatnemu varčevanju. Zaradi „krize“ se je še bolj zaprl medijski trg. Vprašanje, če le-ta sploh obstaja. Opazil sem, da slovenske medijske hiše delujejo kot nekakšne zaprte družbe. Kot korporacije, v katerih smeš objavljati, če si prilagodljiv predvsem miselnosti in ideologiji medijskih hiš, v katerih slučajno delaš pogodbeno, preden se te znebijo. Pri racionalizaciji gredo na cesto najprej honorarci. Pred leti se mi je zgodilo, da je urednica časopisa za nedeljsko branje zahtevala, da sem moral iz svojega besedila črtati besedo kapitalizem, češ, da je preveč ideološka. Zaželjeno je, da honorarec nima svojega mnenja. Dela z avtorsko ali kakšno drugo civilno-pravno pogodbo, ki mu ne zagotavlja nobene socialne varnosti. Naročnik jo lahko takoj razdre.

Večje varnosti honorarcem ne nudi tudi sindikat. Ponekod se tudi v hišne sindikate ne morejo včlaniti. Spomnim se, kako so se zaposleni na Delu zmrdovali nad morebitno včlanitvijo honorarcev v njihov hišni sindikat. „Zaposlence“ je jezilo, ker bi po njihovem prepričanju bili v neenakopravnem položaju, saj bi honorarni prekerci premalo plačali v sindikalno blagajno. Nepravično se jim je zdelo denarno prispevati za solidarnost s sodelavci, ki so delali za neprimerno nižjo plačilo, v istih prostorih, enako število ur kot zaposleni.

Honorarci so velikokrat opravili tudi več dela kot zaposleni. Redno zaposlenih novinarjev tudi ni motilo, če so honorarci izginili čez noč, v pravih neoliberalnih čistkah. Uredniki so jih na vrat na nos obvestili, naj poberejo šila in kopita, ker jim ne bodo podaljšali pogodbe. Stanovski kolegi so pogosto pisali o odpuščanju honorarcev v drugih medijskih hišah, medtem ko so molčali o razmerah v lastni hiši.

Na živce mi gre, da smo nezaščiteni pogodbeniki zgolj blodeči duhovi. Samo sanjali naj bi, da bomo nekoč redno zaposleni, da bomo dobili plačan dopust, regres,… Zboleti ne smeš, saj tvegaš, da zgubiš svoj „posel.“ Takoj te lahko odslovijo in zamenjajo z drugim. V službo je bolje priti bolan. Prekerci so tudi honorani lektorji, redaktorji, ne samo svobodni novinarji.
Na omenjene težave notranjih medijskih honorarcev sem opozoril med akcijo Izstradajmo finančnega parazita, v svojem govoru pred banko SKB, 4. 11. 2011. Sovpadala je z mednarodno akcijo: „Postavi se za novinarstvo.“

Besedilo govora M.K. v banki SKB 4. 11. 2011

Kot zunanji ponudnik prispevkov nimam vpliva na to, kaj se bo dogajalo z mojim prispevkom, ali ga bodo objavili, ali ne. Sindikati so glede zaščite brezpravnih samostojnih novinarjev precej nemočni. Kapital je v zadnjih tridesetih in še več letih iznašel neverjeten koncept. Človeka v svobodnem poklicu je s pravnimi strokovnjaki spremenil iz delavca v delodajalca in delavca v eni osebi, oziroma kapitalista. Tako so me označili na primer v Svobodnem sindikatu, oziroma v ljubljanski organizaciji Zveze svobodnih sindikatov, ko sem bil še njihov član. „Ne morem vas zastopati. Vi ste kapitalist,“ mi je dejal njihov pravnik. Prepričal me je, da si s tem sindikatom ne morem pomagati. ZPIZ sem s podporo sindikata pisno prosil, naj mi ob že siceršnjih bornih prejemkih vendarle zniža zavarovalno osnovo. Kot mnogim drugim samozaposlenim pred menoj, ni popustil. Ta ustanova je medtem namerno spregledala, da podjetje SCT več desetletij ni plačevalo prispevkov za socialno varnost zaposlenim delavcem.

V močvirju pogodbenih odnosov

S kakšnimi težavami se kot brezpravni kapitalist brez kapitala še srečujem v močvirju pogodbenih odnosov s strankami? Veliko mojih kolegov se je odpovedalo statusu samostojnega novinarja. Za pokojnino in varno starost sploh ne vplačujejo prispevkov. Prepričani so, da pokojnin sploh ne bodo več prejeli.

Kot „poslovni subjekt“, se moram odpovedati vsem materialnim pravicam, če „poslujem“ z neko medijsko hišo. Radiu moram zastonj podariti vse svoje posnetke. Ne samo uporabljene v oddaji, ki jo naredim. Odpovedati se moram tudi neuporabljenim. Namesto, da bi mi medijska hiša plačala za vsak uporabljeni posnetek, ji moram sadove lastnega avtorskega dela podariti za skromen prejemek. Celo za višji honorar se ne smem pogajati z urednikom. Ko sem to storil, sem bil naslednjič že „ob posel“ z javnim podjetjem. Za Radio televizijo Slovenijo nenazadnje plačujejo državljani poseben prispevek. Javni zavod se vede kot zasebno kapitalistično podjetje. Tudi ta naročnik se zaveda, da sem kapitalist brez kapitala. Zakaj me AJPES vodi v evidenci tako rekoč kot uspešnega samostojnega podjetnika? Kot podjetnik sem v resnici brezpravni mezdni delavec. V takem položaju je 99 odstotkov samostojnih novinarjev. Svobodni subjekt brez možnosti svobodnega odločanja o pravični ceni svojega avtorskega dela. Le-to mu vedno odrejajo drugi, kot tudi vsebino, kako naj bi novinarsko sporočal in za nameček naj bom še vesel, da lahko kot nekakšen prostovoljni meščanski bon vivant tu in tam objavim kakšen obroben novinarski izdelek.

Boj proti poglabljanju brezpravja za 99 odstotkov

V svetovnemu gibanju 15O sodelujem po svojih močeh. Hočem, da preprečimo sistematično poglabljanje brezpravja za nas, večino ljudi na planetu Zemlja. Mislim, da moramo to narediti sami. Od spodaj. Uradne strukture, med njimi sindikati, sistem predstavniške demokracije, so v resnici brez moči. Mislim, da je osrednja usmeritev h kateri naj težimo, izboljšanje človeškega življenja za vsakogar, ne samo za bogato peščico. Le-ta s svojimi tehnologi izpopolnjuje najrajzličnejše rešitve za onemogočanje ustvarjalnosti večine ljudi. Politik zategovanja pasov je veliko. Učinkovito podrejanje, brezpravje in življenje v stalni negotovosti (prekernosti) nam zapovedujejo tudi rešitve civilnega in avtorskega prava.

V razmerah zdajšnje svetovne recesije in negotovosti se mi zdi nujno, da se skupaj zavzamemo za svetovno zajamčeni dohodek. Zgolj s ponujanjem izdelkov na svobodnem trgu kot posamezniki ne bomo preživeli. Vse kaže, da svobodni trg, človekova iznajdba iz sredine 19. stoletja, čedalje manj prispeva k obči osebni sreči. Povzroča osebne in skupinske travme brezpravnih delavcev planetarnih razsežnosti. V tretjem tisočletju bi se že lahko prelevili iz tekmujočih zveri v bolj odgovorna, sodelujoča bitja. Preprečiti moramo brezobzirno tiranijo finančnega kapitala, njegovo ropanje naravnih virov in pogubno onesnaževanje okolja. Upreti se moramo vsiljevanju boja za preživetje in sistematičnemu ustvarjanju razmer, da smo odveč, če kot nevidna podcenjena delovna sila ne pomagamo kovati velikanskih dobičkov.

Jutri?

Začela bom z: Ne gre mi tako slabo. Stara sem 30 let. Skoraj tri leta sem samozaposlena v kulturi. Moji dohodki ne presegajo 450 evrov mesečno. Delam preko avtorskih pogodb, izplačila pa pogosto niso redna. Položaj samozaposlenih v kulturi je definiran povsem protislovno: si delodajalec in delojemalec v eni osebi. In sam si si kriv oz. odgovoren sam sebi, če tvoj mesečni prihodek na dosega v Sloveniji določene minimalne plače 572 evrov.

Torej, sem delodajalec in delojemalec v eni osebi.

Zakaj potem ne morem biti soudeležena pri postavljanju pogojev in cene lastnemu delu?

Naročniki se pogosto niso pripravljeni pogajati glede izstavljenih pogodb.

Ali nista za podpis pogodbe potrebni 2 strani, ki soglašata s pogodbenimi določili?

Ne. Pogodbe so standardne, ti odgovorijo naročniki. In ne samo standardne, tudi sužnjelastniške so, saj mora avtor v skladu z njimi za mizerno plačilo dostikrat naročnikom prepustiti vse svoje avtorske pravice.

Pogodbe Vam tudi ni treba podpisati.

Pogodbo podpišem prostovoljno, ker rabim denar.

Boljše malo kot nič?

Ne gre mi tako slabo. Stara sem 30 let. Na podlagi dosedanjih dosežkov v kulturi mi socialne prispevke zaenkrat plačuje Ministrstvo za kulturo. Hvala.

Ali bi morala zaradi tega molčati, in si reči, da mi ne gre tako slabo?

Da marsikomu od samozaposlenih ne plačujejo ničesar?

V bistvu mi sploh ni jasno, kako preživijo kolegi?

In kako bo, če mi poleti Ministrstvo ne bo podaljšalo te socialne ugodnosti?

Minimalni znesek prispevkov, ki jih mora samozaposleni plačati vsak mesec, znaša 285 evrov. Torej bi mi za življenje, plačilo položnic ostalo 165 evrov.

Kako bo?

Bom takrat zares revna? Ja?

Ne, na srečo se bo ta čas spet nekoliko premaknil vnaprej. Pred kratkim sem prejela štipendijo iz naslova knjižničnega nadomestila. Hvala za štipendijo.

Šivanje enega denarnega konca z drugim denarnim koncem zaznamuje negotovost. In na tem mestu se še enkrat vprašam:

Kaj pa vsi tisti samozaposleni v kulturi, ki zaradi pomanjaknja denarja, namenjenega za štipendiranje, izpadejo s praznimi rokami kljub zavzetemu in kvalitetnemu delu? Ki zaradi finančne stiske ne morejo priti pred BojZa, ker morajo delati na več projektih hkrati, pa ne zato, ker bi si želeli delati na njih, ampak ker so v to prisiljeni, da preživijo?

Vesna