Neumeščena

Sem Sara, imam 30 let.

Način, na katerega se preživljam, ni umeščen v nobene uradne registre, čeprav večina ljudi, ki jih poznam in se z njimi družim, živi in dela na podoben način. Lansko leto sem bila zaposlena preko avtorskih in podjemnih pogodb, tri mesece sem bila v rednem delovnem razmerju. Rezultat vsakokratnega kombiniranja za preživetje je, da zame večina uveljavljenih mehanizmov socialne blaginje ne velja. Nisem študent, čeprav študiram. Nisem zaposlena, čeprav delam. Nisem brezposelna, ker imam prihodek. Nisem upokojenka in glede na stanje stvari tudi nikoli ne bom. Nisem mladoletna, zato me nihče ni dolžan preživljati. Nisem poročena, zato sem za vse stroške preživetja sama.

Skupaj z ostalimi stroški življenja, plačujem zdravstveno zavarovanje sama, študij plačujem sama, kredita ne morem dvigniti, vprašanje preživetja v starosti potiskam v nepredvidljivo prihodnost. Ves čas moram imeti delo in prihodek ter biti hkrati sposobna ga opraviti. V primeru sušnih obdobij brez dela, dopusta in bolezni namreč ne prejmem nič. Sem del vse širše populacije, ki jih eventuelnih mizernih in žaljivih 230 evrov socialne pomoči mesečno loči od popolne bede. Z grožnjo, da jih bom morala v isti nepredvidljivi prihodnosti vrniti.

Če ne bi soustvarjala avtonomnih prostorov in struktur, bi bilo moje življenje precej mizerno. Če ne bi imela dobrih družinskih odnosov, zaradi katerih živim v družinskem stanovanju, bi me vsakomesečni strošek najemnine resno ogrožal. Če ne bi živela s prijateljico, bi bilo moje vsakdanje življenje neprimerljivo težje. Vse svoje potrebe po varnosti, družbeni potrditvi in ustvarjalnosti zapolnjujem izven formalno vzpostavljenih mehanizmov. Mojih interesov ne zastopa nobena etablirana uradna struktura. Tudi zato zame vzpostavljeni sistem blaginje enostavno ne funkcionira! Potisnjena sem ven!

Pa vendar vem, da prispevam. Soustvarjam družbeno dobro z dnevnim delovanjem, a tudi z davki, ki jih odvajam prek svojih raznoterih pogodb. Državo in njene institucije podpiram s četrtino do polovico svojih prihodkov, v zameno ne dobim praktično ničesar. Razen občutka vse večjega terorja, ko sprehajam psa ali se vozim s kolesom. Kdaj je postalo običajno, da se oziram čez ramo za policijo med opravljanjem vsakodnevnih opravkov?

Zame je že trenutno stanje nesprejemljivo. Zavračam, da se brez vprašanja kroji mojo prihodnost, in to v smeri vse večje bede in represije. Zahtevam nov socialni pakt, v katerem bo moj doprinos k družbenemu dobremu upoštevan in moje mnenje slišano!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s