vsem samozaposlenim ..

Spadam v tisto kategorijo svetih krav, ki jim ministrstvo za zadeve (ne bom ga imenovala super ministrstvo, ker nič na tem ministrstvu, vključno z vodilnimi, uredbami in okrožnicami, ni super) mesečno plačuje prispevke za osnovno zdravstveno in pokojninsko zadevo.
Nekaj pod 400 evri mesečno. Hvala. Ok, razumem, zdravstveno zavarovanje, čemu pa služi pokojninsko? Takrat, ko bomo letniki 1970 (plus minus) dosegli starost, godno za plačan počitek, bo beseda pokojnina del slovarja tujk, ker je v realnem življenju ne bo nihče izgovarjal, kaj šele dobival. Stari približno 70 let bomo posedali po festivalih, no, takrat bo najbrž ostal samo še eden – festival za zadeve -, in modrovali, da nam petdeset let delovnih izkušenj niti za ped ni dvignilo honorarja za trojno funkcijo, ki jo na festivalski zadevi opravljamo: snovalci, promotorji in asistenti za tehnične zadeve.
Za to, da bom “na svobodi”, sem se odločila sama, nihče me ni silil. Odločitev je bila posledica spleta okoliščin in predvsem utrujenosti od inštitucionalnih okvirjev. V 22 letih sem dobila tri božičnice, potne stroške in dnevnice sem včasih dobila na roke, večkrat preko avtorske pogodbe (če odštejem davek, je ostalo za sendvič na poti), približno pol delovne dobe pa sem samozaposlena v kulturi. Včasih sem prilezla tako visoko v karieri, da so mi kot pavšalistki plačevali honorar tudi za čas, ko sem bila na morju ali v bolnišnici. Dobra volja šefov, lahko bi se odločili drugače. Hvala. Manjše kreditne vsote sem sicer dobivala, hvala zelo prijazni bančni referentki, vezam in poznanstvom. Ko sem po možu podedovala kredite, se na banki niso spraševali, ali sem zaposlena ali ne en klik, pa so bili krediti moji. Bila sem žena, prvi dedni red. Avtomatična operacija. Če bi sama zaprosila za vsoto, ki jo še odplačujem, bi mi seveda rekli ne. Ker nisem redno zaposlena.
Kasneje me je iz popolnoma drugih razlogov in nevednosti doletela davčna izvršba. Vsota, enaka tisti, ki jo zaslužim v približno devetih mesecih nenehnega dela. Če bi bila redno zaposlena, bi mi mesečno trgali 571 evrov, ostalo bi mi pustili. Nič mi ne pustijo. Pin za bankomat sem že pozabila, ker me tista štirimestna številka ne inspirira. Zaprosila sem za obročno odplačevanje in po obilnem dopisovanju z Dursom dobila obvestilo, da bi bila upravičena do obročnega odplačevanja, če bi dokazala, da imam na sodišču odprte terjatve ali da sem nesposobna za delo (zdravniški izvidi, mnenja specialistov). No, obstaja še možnost, da mi spregledajo ali prepolovijo dolg, če bi bil moj dom poškodovan.
Super, sem si mislila, država mi sugerira, naj zažgem stanovanje. Pa še zavarovalnica bi mi povrnila stroške. Mogoče bi pa akcijo prijavila kot umetniški projekt, našla režiserja, svetovalca za gibanje ognja, gasilca dramaturga… trojna korist! Nič od tega.
Ne gre za to, da bi se rada izognila izvršbi, ne, samo na obroke bi jo rada odplačala. Pisala sem varuhinji človekovih pravic, iskala pravna in računovodska mnenja. “Tak je pač zakon, četudi ni pravičen do vseh, velja,” je bil odgovor tistih, ki so mi odpisali. Leto bo minilo v tesnem komuniciranju z Dursom. Ko sem se v vmesni fazi pogovarjala z gospo z Davčne ulice, sem imela občutek, da pred mano sedi poosebljena telefonska tajnica. Mehansko, skorajda brez dihanja, brez nihajočih tonov mi je drdrala predpise in zakone. Takih trotov, kot sem jaz, ki ne berejo redno vseh predpisov, je najbrž veliko in gospa je že utrujena. Veliko nas je drugorazrednih državljanov, ki lahko volimo, plačujemo davke, naše pravice pa so malček drugačne, sankcije prilagojene.
Ker je bila komunikacija z Dursom očitno premalo naporna, mi je vlada omogočila dodatno možnost za pridobivanje kondicije in trde kože. Kopičenja denarja preko avtorskih pogodb v javnem sektorju je dovolj! Hvala. Mogoče bom pa pet fasciklov vseh mojih avtorskih pogodb v kratkem končno res zažgala kar v stanovanju. Ali pa naredila razstavo na ministrstvu za zadeve. Naslov bi lahko bil “Ožigosani” ali pa “Tatovi Patrij”. Zbiram predloge. Čao, papa lepi časi papirjev, ki so popisovali moje obveznosti, časovne roke, obveznosti delodajalca, citirali zakon o avtorski in sorodnih pravicah in me ščitili. Kako lahko sedaj dobim zaslužen denar od javnih zavodov, gospod Turk? Po ovinkih, s kreativnim računovodstvom? Letos je bilo tega bolj malo, ker čakam na denar za že opravljeno delo tudi po več mesecev. Ker vlada varčuje, ker smo čakali rebalans. Ker humanisti, umetniki in podizvajalci v umetnosti nismo potrebni, smo zalega, prisesana na državne kosmate in izsušene prsi.
Vmes sem si sposojala denar, da sem lahko šla na službene poti. Sedaj, ko delam za različne delodajalce, ni več posebnih sredstev za potne stroške, telefon… vse je del honorarja. Če ne bi vzela dela, ki me veseli, plemeniti – za drobiž -, bi našli koga drugega. Saj nas je vsak dan več. Smo prilagodljivi, delamo na več projektih hkrati, delamo doma, kjerkoli je wireless, prosti kot. Delamo čez vikende, praznike. Še dobro, da imam toliko dela, v minuti prostega časa se mi v glavi vklopi kalkulator s številkami: toliko moram še plačat kredita za nazaj, položnice…
In potem trešči vame kot strela z jasnega: pa saj takih, kot sem jaz, si vlada želi. Več nerednih služb, manj prispevkov a nismo utelešenje mokrih sanj vladne ekipe? Predvidevam, da bodo v kratkem začasno zaposlili pravne strokovnjake za uničevanje malih glodavcev velikega proračuna in dodatno obdavčili avtorsko delo ali pa nas vse nagnali v odpiranje d.o.o.-jev in s.p.-jev. Navadne fizične osebe z avtorskimi pogodbami bodo izbrisali iz vseh registrov, prav gotovo nas bodo prisilili, da sami zalagamo državno blagajno s prispevki. Četudi sami ne bomo imeli nič ali zelo malo od tega. Potem bomo delali še na več projektih hkrati, lovili vmesni čas in delali na sivo in črno, da se bomo pretolkli skozi mesec. Utrujenim nam ne bo padlo na pamet, da bi se upirali, delali in pisali neumnosti. V Evropi obstajajo razpisi za vse mogoče. Eno noč ne bom spala in prav gotovo bom našla razpis za udeležbo na seminarju, kjer nas bodo učili, kako pridobiti mecena za upor. Upam, da bo seminar čez mejo, v Italiji. Da bom lahko plačala en evro za mega italijanski loto. Če zadenem glavni dobitek, častim revolucijo.

Jedrt

Za nove pravice!

Znašli smo se sredi vrtincev mračnega scenarija “zategovanja pasov.” V mnoge od nas se zažira ne samo strah pred drastičnim padcem kvalitete življenja, temveč vse bolj tudi strah pred nemožnostjo golega preživetja. Varčevanje naj bi nas popeljalo iz krize, a vsi vemo, da to ni res: učinek t.i. varčevalnih ukrepov bo ravno poglobitev in podaljšanje krize. Za prekerne se je kriza začela veliko prej. Mi varčevalne ukrepe že nekaj časa živimo, dodatno zategovanje pasov pa za nas pomeni še manj življenjskih možnosti in več izkoriščanja.

“Prekerci” smo tisti, ki delamo, a nismo zaposleni; smo tisti, ki občasno kaj zaslužimo, a nimamo redne plače. Delamo prek avtorskih in podjemnih pogodb, napotnic in drugih oblik negotovega dela. Odpiramo s.p.-je, podjetja, zavode in društva ter smo hkrati sami sebi “delodajalci” in “delojemalci”. Prekerni smo tudi tisti, ki sicer smo zaposleni (v delovnem razmerju za določen ali nedoločen čas, polni delovni čas ali delovni čas, krajši od polnega, zaposleni preko zasebnih posredovalnic dela itd.), a smo iz raznih razlogov (denimo viznega režima, zadolženosti, veriženja pogodb za določen čas, neizplačevanja plač in nevplačevanja prispevkov, podplačanega dela itn.) prikrajšani in na robu eksistence. Izvzeti smo iz kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga in vendar nas je iz leta v leto več, od nas pa je odvisen čedalje večji del produkcije.

Trenutni model socialne države, ki za svoj temelj jemlje redno zaposlitev za nedoločen čas, nam ne omogoča uveljavljanja praktično nobenih socialnih pravic ali pa so te neučinkovite. Razkorak med tem zastarelim modelom in med realnostjo mnoštva sodobnih oblik zaposlitev in dela, je vedno večji. Omejen dostop do mehanizmov socialne države pomeni, da smo mnogi brez zdravstvenega zavarovanja, plačanega dopusta, bolniške, nadomestila za brezposelnost in mnogih drugih socialnih pravic, pokojnine pa niti ne omenjamo več.

Pot do novih pravic pelje skozi zavrnitev zategovanja pasov

Naša zavrnitev ukrepov zategovanja pasov ni hkrati tudi zahteva po ohranitvi obstoječega režima. Zaradi spremenjenih pogojev in oblik dela vračanje v preteklost ni ne možno, ne zaželeno in ne sprejemljivo. Zahtevamo nove socialne pravice, ki bodo ustrezale realnosti sodobnih proizvodnih procesov. Namesto, da so socialne pravice vezane na klasično delovno razmerje, jih moramo utemeljiti na novo, pri tem pa upoštevati, da v sodobnem proizvodnem načinu vsi ustvarjamo. Zato nam tudi vsem pripada del tako ustvarjenega bogastva. To je osnova vseh novih oblik blaginje in solidarnosti,  ki morajo biti strukturne in za vse.

Nove socialne pravice lahko uveljavimo zgolj z bojem. Toda tudi oblike boja morajo upoštevati novo realnost dela in zaposlitev. Stavka, bodisi zaposlenih v javnem sektorju bodisi drugje, je  pomembna metoda boja, a v obstoječih okvirih ni izvedljiva za vse. Kako naj namreč stavkamo tisti, ki nimamo službe, ampak “delamo na projektih”? Kako naj stavkamo gospodinje, katerih delo je neplačano? Kako naj stavkamo samostojni podjetniki? Kako naj stavkamo tisti, ki nimamo delovnega mesta, ker delamo od doma? Kako naj učinkovito stavkamo vsi tisti, ki smo izven uveljavljenih družbenih struktur – bodisi prostovoljno bodisi smo v to potisnjeni – in smo zaradi tega še bolj prikrajšani, negotovi, izkoriščani in brez dejanskih pravic?

Prekerni in stavka javnega sektorja

Danes je v Sloveniji splošna stavka javnega sektorja. Vsi vemo, da javni sektor ni odgovoren za krizo in da njegovo krčenje vodi v privatizacijo in financializacijo socialnih storitev, ki ne bo zgolj prizadela vseh, temveč bo dodatno poglobila in pomnožila negativne vidike procesov prekarizacije. V pogojih vsiljene socialne vojne je edini smiseln odziv organiziranih delavk in delavcev uporaba najmočnejšega orožja, ki ga imajo: splošne stavke.

Javni sektor je heterogen, v mnogih delih pa opravlja storitve, bistvene za vsakodnevno reprodukcijo vseh nas, katerih kvaliteta bo v primeru sprejema varčevalnega paketa bistveno okrnjena. Za dostop do teh bomo tako v prihodnje plačevali sami. Če si bomo to lahko privoščili. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da je tudi v javnem sektorju ogromno prekernih. Spomnimo se učiteljic, ki imajo pogodbe o zaposlitvi le za deset mesecev, med šolskimi počitnicami pa nimajo plače. Spomnimo na tiste, ki predavajo na fakultetah preko avtorskih pogodb. Želeli bi, da bi današnja stavka terjala tudi njihove pravice.

Nobenega dvoma ni, da prekerci absolutno podpiramo današnjo stavko in napore tisočev stavkovnih odborov. Četudi stavko podpiramo, pa moramo prekerni svoje pravice terjati na drugačen način. Ni dovolj, če se le simbolično pridružimo protestu sindikatov. Klasične sindikalne strukture nas namreč ne zastopajo, naše pravice so redko del njihovih agend. Soočeni s to situacijo moramo iznajti nove oblike boja ter si izboriti rešitve, ki odgovarjajo na potrebe vseh, ki se nas dotikajo procesi razlaščanja.

Nismo enaki, toda naš boj je skupen

Želimo verjeti, da je možno zgraditi skupno fronto vseh, ki zavračajo zategovanje pasov. To je  edini smiseln odziv na transnacionalni plenilski ples kapitala, v katerega so kot poslušne in arogantne oprode vpreženi lokalni politični voditelji. Skupna fronta pa je možna zgolj z zavedanjem tega, kako se različni režimi dela in pravic med sabo razlikujejo ter prepoznanjem, da  nam je vsem skupna temeljna potreba po dostojnem življenju: ta pa nujno pomeni enak status in enake pogoje gibanja oz. mobilnosti, komunikacije, izobraževanja, zagotovljen dohodek ter dostop do zdravja in stanovanja. Naša zmožnost, da zgradimo skupen boj, bo določila, kako bomo živeli v prihodnje. Vzajemna afirmacija, odprtost procesov organiziranja, razumevanje specifik in mnogoterost praks boja so osnove, ki jih moramo pretvoriti v prakso. Tukaj in zdaj.

Danes se je začela stavka zaposlenih v javnem sektorju, jutri se jim bomo pridružili tudi prekerni delavci in delavke tako, da se bomo udeležili manifestacije “Absolutno zavračamo: demonstraciji proti varčevalnim ukrepom, tiraniji dolga in krizni diktaturi, za skupno blaginjo”. Toda to sta le dve akciji od mnogoterih, ki so potrebne, da zlomimo napad na našo prihodnost.

Prekerni osir
18. april 2012

My Life in a Nutshell

Four year degreed professional living in a large urban area – one of the largest in my country, which is an affluent, Western nation, with numerous safeguards to prevent homelessness and destitution. This does not in the least mean that they are successful, or even implemented correctly, and the manpower to monitor for those taking advantage, or truly needing more, is desperately lacking. Also, significant social stigma is attached to living on systematic handouts, and ability to wean oneself off and remain independent is almost nonexistant. Regardless, in this country you will not starve to death, die on the streets due to lack of medical care, or otherwise be left to the elements. You may end up with bills you cannot pay and debt you will never get out from under, but you will live. Whatever that means.
 
My situation is as follows – well paid, salaried individual, earning the lower end of the median income for my area, which is one of the highest income cities in the metropolitan area. In other words, I am one of the ‘poor’ in a rich city, which constitutes as extremely well off when compared with cities only a 15 minute drive away. I own a car, which I make payments on monthly, and am still paying off University tuition for a degree that enable me to get a job that pays enough to pay the student loans. I attended a state university, and did receive both scholarships and parental assistance. I do have an excellent health care plan from my employer, which is the first time I have had insurance in 7 years. I have had two emergency room visits in that time, resulting in several thousand dollars worth of bills, which my parents were able to pay for me. I do not have disability insurance. I do have a 401k plan for my retirement.
 
My monthly bills (without specific numbers) are as follows:
 
Rent (1/3 of my income)
Car payment
2 student loan payments
Internet
Cell phone
Hulu+ account
Netflix account
gas for car (to get to work – some days drive, some metro)
metro card for the public transit system (to get to work)
Gas
Electric
Water, sewer, trash pick up (combined)
Charitable contributions (UNHCR, Red Cross, Greenpeace)
 
This does not include food, clothing, etc. For my position I am required to dress in Western business attire.
 
As you can see, I do not have to sacrifice everything.
 
My apartment is air conditioned, heated, has a gas stove, an electric washer and dryer, and I live alone. I could cut living expenses by having a roommate, but I am affluent enough to not have to, and it is my preference to live alone. I also am affluent enough to afford pets (two cats) and be able to feel reasonably sure I can take care of them.
 
Currently, I am sitting in a coffee shop, drinking a $4 Chai tea latte, watching my iphone for messages from friends, and typing on a a personal laptop. I am well dressed, and I blend in with the other patrons, despite being in one of the wealthier areas of this city.
 
I am terrified.
 
I have barely enough in my savings account to cover one month of bills were I to suddenly lose my position. I would immediately lose health care. I must be very careful of the kind of physical activity I engage in, especially related to my hands, which is how I earn a living. If I were to be injured to the point where I could not work, I would not be able to live without living on the system, which would mean losing almost everything I have. I do not at this time see how I will buy a house, or move. My taxes on my previous years income are due in two months, and I may or may not have enough to pay them. Even if I have enough, it will wipe out my meager savings, which puts me back at square one for emergencies. I will soon need repairs to my car, which I rely on for work, and am not sure how I will pay for that except with a credit card, which I have worked very hard to pay off, but apparently will have to use again. Although I earn an excellent salary, it is not enough to pay bills, save, retire, and still have a social life. I live only on my income, and do not have a partner to help support me or share expenses.
 
I do not know how secure my position is. I would like to think secure, but I do feel that in this economy one never knows. I do have a unique skill set and an excellent professional reputation. I guard both of those. Were I to be released from my current employer, there are others who would employ me in this city, but not to the degree that I am employed now – although I cannot say that with any certainty. I am able to earn a living from freelancing. I am fortunate to live in a city and an environment that would allow me to work. I have only lived here for 6 months, and was forced to move from my previous city and position to here in order to maintain income and standard of living.
 
The future is very scary to me – I don’t have anything to rely on except myself and my skills, and although I attempt to make sound financial decisions, factors that I cannot control (economic downturns, agency that I work for folding, injury, illness, being fired) could immediately render me in serious financial trouble, either unable to stay where I am, or reliant on family for living.
 
I don’t know how to solve this. I work myself to exhaustion, I have a constant feeling of nervousness and anxiety, I am unable to completely relax, and I do not do things I enjoy in order to save money.
 
Compounding these things is the stress of living in an environment where you are measured socially by your ability to blend in. To have a social network requires money – or the illusion of money. This is a factor that should not be ignored.
 
Stress causes headaches – occasionally migraines – memory problems, fatigue, depression, anxiety, poor decision making. These (in my case) have also resulted in weight loss, obsessive exercising, bouts of severe depression, mood swings, caffeine dependency, and a myriad of other symptoms that I may not even recognize.
 
I cannot imagine what it feels like to earn less, to be less secure, to be more precarious. I did everything ‘right’, and have resulted into an in debt, panicked, depressed, anorexic, workaholic adult, who should finally be settling into adulthood with some degree of security.
 
Although some of the emotions I am feeling may be my own tendency to worry and obsess and be neurotic, I must admit that earning more money would take a significant weight off my shoulders.

Drobci neke biografije

“Sire, I am from the other country”

Star sem 31 let. Nekoč sem prejemal štipendijo za nadarjene, bil zlati maturant, pristojne službe so mi dopovedovale, da posedujem nadstandardne intelektualne zmožnosti (karkoli že naj bi to pomenilo). Odraščal sem v okolju, kjer se to nikomur – vključno z mano – ni zdelo nič posebnega,  samoumevno pa se je zdelo, da imam prihodnost.

Leta kasneje imam standardno FDVjevsko diplomo in sem brezposeln. Zaradi državne politike prikrojevanja statistik o (ne)zaposlenosti mi je uspelo nekako pridobiti 1 leto delovne dobe. Živim v majhni stanovanjski skupnosti v najemniškem stanovanju, najemnino mi plačujejo starši, ostalo uspem nabrati s kombiniranjem različnih občasnih virov.

Sem reven. V zadnjih šestih letih sem nenehno v denarni stiski. Vsake toliko pride nekaj tednov ali celo mesecev, ko ne rabim misliti na denar, ki pa jim sledijo meseci izposojanja, pomoči prijateljev in življenja na figurativne škrge. Pomemben del mojega budgeta tako že leta pomenijo kosila, kave in pijače, na katere me vabijo prijatelji in jih tudi plačajo, tovrstno pozornost pa lahko zaradi svoje finančne situacije le redko vrnem. Na živce mi gre, da že nekaj let ne morem it bordat ali se lotit kakega drugega športa. Privoščim si lahko le izjemno majhen del knjig, ki jih želim prebrati. Kulturnih prireditev se udeležujem praktično zgolj, če so zastonj, ko mi prijatelji priskrbijo kakšno zastonjsko vstopnico ali pa me kdo povabi.

Posedujem skromno zbirko oblačil, občasno, ne pa vedno, tudi kaj bolj zimskim razmeram primernega, pred nekaj leti sem si celo uspel omisliti zimske čevlje; računalnik – je čisto ok in tudi precejkrat mežikajočemu ekranu se človek kmalu privadi – mi je podaril dober tovariš; imam relativno spodoben bicikel, ki sem ga pred leti kupil iz druge roke. Dobremu prijatelju in tovarišu sem že leta dolžan preko 1000 evrov in niti na misel mi ne more priti, da bi lahko ta znesek kako odplačal. Sem precej revnejši od mojih staršev ali od ostalih članov moje družine.

Za podiplomski študij se nisem odločil zaradi uničujoče izkušnje dodiplomskega študija, ki je bila ena sama žalitev. Čeprav imam diplomo, nisem nikoli študiral. Lokalni visokošolski sistem in še posebej “moja fakulteta” me je z vsemi vojnimi hujskači, ciniki, prodajalci najbolj cenene ideologije, kruhoborci in mizernimi intelektualnimi standardi – še v času pred bolonjsko reformo – oropal te možnosti. Rad bi vsaj enkrat v življenju študiral, a občutek imam, da je sedaj že prepozno.

Ne spomnim se, kdaj bi kje zasledil oglas za zaposlitev, ki ne bi deloval kot žalitev ali kot potrditev moje popolne nesposobnosti za kakršnokoli razumno, smiselno in plačano delo. Oglasov za službe tako ne gledam več, saj je edino, kar od njih dobim, občutek popolne neuporabnosti in posledična depresija. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje od kakšnega prijatelja ali znanca slišal pripovedovati o službi, ki bi mu jo zavidal. Svet službe in dela se mi je vedno zdel nekaj tujega, mističnega in nedostopnega. Nikoli se nisem mogel pripraviti do tega, da bi se v lovu na vstopnico za ta svet (in s tem za preživetje) obnašal temu svetu primerno: samo-promovirajoče, domišljavo, prilizujoče, samozavestno, avtoritarno-podredljivo, arogantno, vsevedno, agresivno, izključevalno, narcisistično in podobno. Zavestno se nočem spraviti v mentalno stanje, kjer bi – mojim prijateljem, bežnim znancem ali neznancem – prodajal pravljice o tem, kako povsem obvladam to ali ono, tudi če se mi zdi, da imam kakšno uporabno znanje ali veščino. Posledica tega je, da so moje možnosti za pridobitev kakšne zaposlitve radikalno zmanjšane. Če sem že imel kakšno delo ali zaposlitev, je bilo to večinoma zaradi prijateljskih povezav in priporočil, ki jih nisem iskal. Nikoli nisem uspel najti nobenega dela, ki bi me v resnici zanimalo, s katerim bi se lahko identificiral in bi bil tako motiviran, da ga razvijam dalje. Praktično vse, kar sem v življenju počel ali še počnem in je imelo količkaj zanimivega v sebi, je bilo izključno neplačano (ali zelo borno plačano) in zunaj formalnih okvirjev.

Navkljub zelo bornim kvalifikacijam in “kompetencam” ter zelo bornim naporom za uspeh na “trgu delovne sile”, mi je v vsem tem času vendarle uspelo delati različna plačana dela. Med njimi: prevajanje, avtomobilski prevozi (ljudi in stvari), klasična projektna birokracija (prijave, poročila), priprava materialov za tisk, lektura in urednikovanje teksta, postavitev in administriranje spletne strani, moderiranje okrogle mize, vodenje projekta, organizacija dogodkov, pisanje političnih komentarjev, biti umetnik, nastop na okrogli mizi, žongliranje, animiranje otrok, teater, biti delegat nevladne organizacije na strateškem kongresu evropske mreže proti rasizmu (spet ene), kuhanje, čiščenje, delo v podjetju za produkcijo zvoka, mystery shopping, sodelovanje v medicinskih poskusih. Kolikor lahko presodim, sem si svojo plačo v vseh teh primerih povsem zaslužil.

Pomemben del mojega življenja so vseskozi zasedale aktivnosti, ki sicer niso bile plačane, a bi se jih dalo umestiti v kategorijo neplačanega dela. Med njimi: urednikovanje in pisanje, lektura, prevajanje, filmska produkcija, delo z mediji, organiziranje dogodkov in še precej zelo različnih zadev, ki se dogajajo v kolektivnih avtonomnih političnih procesih in ki jih bi bilo šele potrebno kategorizirati, segajo pa od strateške politične analize, pomivanja posode, denarnega gospodinjstva do različnih oblik socialnega dela, redarstva, grafičnega oblikovanja, čiščenja, media agenda settinga in še marsičesa. Navkljub vsem dokazom o nasprotnem, ki jih dobivam s strani vladajoče ideologije in trga, na podlagi vseh teh plačanih in neplačanih izkušenj, domnevam, da vendarle *že* počnem stvari, ki so produktivne za skupnost, v kateri živim ali pa vsaj imam tej skupnosti vsaj kaj za ponuditi. Je pa ta moj prispevek v veliki večini povsem zunaj uradne ekonomije in torej formalno neobstoječ.

Ker nisem zavestno delal na grajenju lastne kariere, sem postopoma izpadel iz vseh krogov, kjer se delijo službe. Vedno znova sedim v krogu prijateljev in znancev, ki imajo “svojim letom primerne” službe in se počutim kot da sem iz drugega planeta. Ta je ustanovitelj uspešnega in povsod slavljenega start-upa, oni dela v mednarodni korporaciji v tujini, spet nekdo tretji ima job v uspešni firmi za to ali ono, nekdo študira v tujini zanimive stvari in ima ob tem izdatno štipendijo, spet nekdo je profesor na univerzi, nekdo drug je spet zgolj otrok svojih staršev, desti spet dela v istem zgoraj omenjenem start-upu. Nenehno srečujem ljudi, bodisi stare znance ali nove, in vedno znova uničujoče vprašanje, na katerega nimam odgovora: kje pa ti delaš?

Vem, da za mojo situacijo ni kriva usoda, pomanjkanje sreče ali naključje. Mislim, da imajo s tem veliko opraviti nekatere moje osebnostne lastnosti: sem precej nesposoben sem pri pretvarjanju, poveličevanju samega sebe in blefiranju. Poleg tega v vsakdanjem, profesionalnem in siceršnjem življenju visoko cenim logiko, kar pri današnjem stanju stvari ne vpliva pozitivno na moje zaposlitvene možnosti. Enako velja za spoštovanje do ljudi, izjemno težko pa funkcioniram tudi v odnosih neenakosti (ni važno na kateri strani tega odnosa sem). Poleg tega mi izjemne težave povzroča laganje, zavajanje, domišljavost ali izkoriščanje drugih ljudi, kar me absolutno diskvalifira za precej kariernih priložnosti. Zadnji konkreten primer, pri katerem je precej omenjenega prišlo do izraza, je bilo sodelovanje pri vodilnem nacionalnem kulturnem projektu. K projektu me je kot člana raziskovalne skupine povabila prijateljica in tovarišica, a sem po nekaj tednih od službe odstopil. Nisem mogel sprejeti dela, ki bi me prisililo, da počnem stvari, v katere ne verjamem in v pogojih, kjer mi ni priznan status subjekta oziroma sogovornika. Je pa res, da bi bila služba dobro plačana in za obdobje dveh let. Verjetno ne bom nikoli dobil podobno “dobre” priložnosti, prav tako pa bo ta prijateljica, ki me je že v preteklosti denimo večkrat povabila k prevajalskim projektom, naslednjič zaradi tega spodletelega srečanja morda raje k sodelovanju povabila koga drugega.

Večino služb, za katere sem bil “vzgajan” v času študija in ki so mi torej dostopne na podlagi moje izobrazbe, zavračam zaradi principov in političnih razlogov: raznovrstne državne strukture, NGO sektor, oglaševalske in PR agencije. Na podlagi zgoraj zapisanega povzetka mojega srečanja z univerzo je razumljivo, zakaj me nikoli ni zanimal akademski sektor. Umetnik nisem in ne nameravam biti (sem se pa nekoč po spletu okoliščin nekaj časa gibal v teh krogih in dosegel nekaj povsem spodobnih lovorik). Glasbenih ali drugih umetniških talentov nimam. Za ostalo nimam izobrazbe ali znanja. Vse, kar mi ostane, je nekvalificirano manualno delo v takšni ali drugačni obliki. Tudi, če bi na neki točki sprejel izsiljevanje in se lotil iskanja kakšne od nemogočih služb, so moje možnosti za uspeh vedno manjše: ker svojih zadnjih desetih let nisem porabil zato, da bi si “pridobival veščine,” polnil svoj CV z različnimi lepo zvenečimi spektakelskimi lovorikami, sem postal nezaposljiv in nimam nobene prihodnosti.

Zdravstveno zavarovanje verjetno imam. Razen takrat, ko ga nimam. Imam srečo, da nimam nobenih zdravstvenih težav, ampak to verjetno ne more trajati v nedogled.

Občutek imam, da sem povsem izven, ne samo uradnih kategorij, temveč tudi zunaj prevladujočih kategorij, ki jih uporabljajo gibanja, ki se ukvarjajo z vprašanjem prekarizacije in z ostalimi vidiki sodobnih pogojev dela in življenja. Moj problem ni prekernost, ampak blagovna narava celotne družbe. Nesposoben sem se pomiriti s  svojo vlogo blaga. Besede kot so kariera, karierna priložnost, trg delovne sile, zaposlitveni sejem, prijava za delovno mesto, delovne izkušnje, delovna doba zame pomenijo tiho šumenje dobro naoljene mašinerije smrti. Ko berem Kapital, ne berem zgolj dobre in uporabne politično-ekonomske teorije, temveč berem o svojem življenju. Ne zanimajo me toliko pravice iz dela kot možnost življenja onkraj dela. Ne morem sprejeti družbe, ki od mene v zameno za preživetje zahteva, da se odrečem še tisto malo človečnosti, ki jo premorem. To se nekaterim zdi zelo abstraktno, zame so to zelo konkretne stvari, izražene v zelo konkretnih odločitvah, ki so me pripeljale do situacije, v kateri sem trenutno.

Zelo jasno se zavedam, da je edini način, da imam neko prihodnost, ki bo vredna, da jo živim, radikalna sprememba pogojev družbenega življenja. Za vse. V obstoječem sistemu me ne čaka nič drugega kot nadaljna marginalizacija, vedno večja izolacija in depresija.

In z leti ne postajam prav nič mlajši.

Utrinki prekernega akademskega životarjenja

Danes je bila okupirana FF, tudi FDV se menda pridružuje gibanju 15O… Okupacija fakultete v svoji izjavi ugotavlja, da je vse več pedagoškega in raziskovalnega kadra prekernega. Zlati to velja za mlajše sodelavce. A kaj v resnici pomeni biti prekeren delavec na fakulteti ali raziskovalni ustanovi?

Bila sem dobra študentka. Tudi profesorji so me opazili in me v zadnjem letniku povabili, da sodelujem v raziskavah. Kasneje sem opazila, da se perspektivne študente večkrat testira, tako da sem jih prosi, da zastonj ali za manjša plačila opravljalo razna dela, kot je npr. delo hostese na znanstveni konferenci. Logika je takšna: delali bodo zastonj oz. v zameno za to, da se nekoliko približajo mistificiranemu akademskemu okolju cenjenih profesorjev.

Ker sem se domnevno izkazala, sem postala mlada raziskovalka. Kot taki mi ni bilo treba plačati šolnine za doktorski študij, imela sem plačo, ki naj bi mi kot privilegiranki omogočila nemoten študij in delo na doktoratu. Vendar v praksi temu ni bilo povsem tako. Za pedagoške in raziskovalne inštitucije so mladi raziskovalci rezervoar brezplačne dodatne delovne sile, saj jih financira ARRS. Zato jih pogosto izkoristijo, tako da iz njih izžamejo čim več dela, in na koncu obdržijo le najbolj ubogljive, pa še slednje, če si sami najdejo financiranje. Mladi raziskovalci so namreč zaposlen za določen čas dokler ne doktorirajo, po doktoratu ni več financiranja ARRS. Obdobje, ko so mladi raziskovalci, je za mlado populacijo, ki je domnevno najbolj nadarjena in perspektivna, tako obdobje velike odvisnosti in strahu oz. negotovosti.

Direktor moje raziskovalne institucije je tako od mladih raziskovalcev pričakoval opravljanje ti. tajniških in drugih del, ki ne spadajo med dela mladih raziskovalcev. Posameznika je poklical v svojo pisarno in mu narekoval razne dopise ipd. Kot mlada raziskovalka sem poleg delovnih obveznosti delala tudi na raziskovalnih projektih, za kar sem bila včasih tudi dodatno plačana. Namesto profesorjev sem popravljala izpite, brala seminarske naloge študentov, občasno izvajala vaje in tudi predavala. Takih zahtev si mladi raziskovalec ne drzne zavrniti, ker se utegne zameriti tistim, ki bodo odločali o njegovi nadaljnji usodi.

Ko sem doktorirala, so mi podaljšali pogodbo o zaposlitvi še za nekaj mesecev z obljubo, da bodo tudi kasneje poskušali najti kaj zame. V the dodatnih mesecih sem bila zadolžena za dokončanje raziskovalnega projekta. Res sem ga dokončala, organizirala in vodila delo ostalih sodelavcev, sama sem prispevala več kot polovico teksta končnega elaborata. Na koncu pa so pod elaborat podpisali kot avtorja projekta nekoga drugega. Kljub tovrstni kraji avtorskega dela po izteku zaposlitve niso našli nič primernega zame in mi niso podaljšali zaposlitve.

Ko se doba mladega raziskovalca zaključi, so na moji raziskovalni intuiciji ostali zaposleni izključno moški. Od štirih MR-jev so obdržali dva moška, morale smo oditi ženske. Za to ni bilo transparentnega kriterija. Še več, ženske smo bile celo uspešnejše pri objavljanju pri tujih in zunanjih založbah ter citiranosti, kar velja danes za pomembne kriterije akademske uspešnosti. Ko sem denimo direktorja svoje – tedaj že nekdanje – raziskovalne inštitucije prosila, če bi lahko v njihovem okviru prijavila postdoktorski projekt, me je zavrnil, ker bi bila konkurenčna njihovemu kandidatu. Res nenavadno, da se odvrača mlade, ki naj bi bili znanstveno uspešnejši.

Tako sem še eno leto delala na fakulteti preko avtorske pogodbe. Na podlagi avtorske pogodbe sem izvajala celoten predmet, ki je eden zahtevnejših na tej fakulteti. Nosilec projekta je bil nekdo drug, ki je imel docenturo, sama pa sem izvedla vsa predavanja, vaje, izpite, govorilne ure in ostalo, kar spada zraven. Imela sem več kot sto petdeset študentov. Moje delo je bilo plačano 45,00 evrov bruto za uro predavanja. Pri tem je treba upoštevati, da sem se morala kot neizkušena predavateljica na vsako uro predavanja pripravljati še kakšne tri dodatne ure. Za vsak izpit sem bila plačana 4 evre.

No, to je bilo nekaj utrinkov iz prekernega akademskega življenja… Iz mojega vidika ni v tem sistemu ničesar, kar bi bilo vredno braniti.

Meni je kul?

Svojo prekerno zgodbo sem prvič napisala že pred dobrim mesecem dni, prvič javno izpostavila svojo povsem osebno zgodbo, ne grozljive, srce parajoče zgodbe nekega migrantskega delavca, ne absurdne zgodbe nekega študenta, ki dela prek napotnice, ne neke naključno izbrane zgodbe nekega znanca od znanca ali izmišljene, literarne osebe, torej svojo zgodbo, katera ni nič kaj brutalna, za katero mislim, da ji gre, kot eni od zgodb v mnogoterih bolj ali manj strašnih zgodbah, precej dobro. Še vedno precej dobro. In je kot taka, bolj kot ne, nevredna omembe. Jamranje je itak za softiče ali rezervirano za izjemne vrhunce brezizhodnosti. Meni pa gre, tretjič že ponavljam, precej dobro. Sploh ko gledam lačne otroke v Afriki in pobite demonstrante v Egiptu. Imam glas, lajam če hočem, kričim sredi Prešerca, čepim pred Boj zo, ne glede na to koliko to odzvanja ali ne, širše ali bližje, moje besede so jasne, moj jezik artikuliran, če hočem. Imam 21 stopinj celzija v sobi, tople nogavice na sebi in polno polico v hladilniku. Imam … ah, marsikaj. In zakaj bi se zdaj osredotočala na to česar nimam? Svet je lep, pa to… Če si ga narediš in si res močno želiš. Jamranje je za duše ostale v obdobju romantike, fino se umesti v kakšen pesniški večer hrepenenja po neizpolnjenih idealih, drugače pa povsem nepraktična stvar, jaz se borim dalje, ker sem emancipirana, sposobna, inteligentna, iznajdljiva, s starši ki jih je socializem ustvaril v nek pošten, delaven, preživetja zmožen razred, kot belka v Evropi pa itak že sama po sebi priviligirana. In če vam čisto potiho prišepnem, sem se sama sebi itak vedno zdela malce razvajena. In če vam še tišje prišepnem, itak nisem sposobna videti dlje v prihodnost kot kakšen teden vnaprej, ker za nas stare hipije velja, kot je že Jim Morrison pel, »the future is uncertain and the end is always near«. (Ampak Jim Morrison je umrl pri 27, jaz sem pa že, ne me jebat! 28. Whatever…) Ko si še zapojem »all we are saying, is give peace a chance« je kombinacija ubitačno najbolj skladna, da se zavem, kako je meni v bistvu nadvse kul v lajfu. In potem pišem to svojo prvo prekerno zgodbo. Da jo preberem na Teach in-u v NLB-ju. Nekaj je pač treba prebrat, če se že gremo aktivizem.

In prvič razmišljam, da brez zaledja svojih socialističnih staršev niti približno ne bi bila več tako pogumna in da je ideja, da ne morem postati brezdomka samo nek iluzoren od mojih staršev in njihove ogromne bajte sproduciran občutek varnosti. Da sem si skozi dve leti delovne dobe in kopice nekih bolj ali manj resnih delovnih razmerij, ki so bolj ali manj vedno zahtevala celotnega človeka, do 28. leta uspela ustvarit neko zblojeno idejo o tem, kako je v bistvu moj lajf precej kul, kupit 15 let star avto, najet sobo v stanovanju s cimri in psom, kupit računalnik, telefon in nekaj ostale nevredne omembe krame, ki jo lahko ob selitvi stlačim v točno pet škatel (preizkušeno), poleg kavča za 50€ in kolesa za 50€ in to je to. Mojih 28 let in v nekem obdobju štirih zaposlitvah naenkrat, nazadnje pa idealu vseh idealov, meri vseh mer, njeni svetosti, redni službi. Če si lačen otrok v Afriki je to kar precej stvari v tako kratkem obdobju življenja, ampak če pomislim, da so prave rock zvezde pri teh letih že trohnele pod zemljo, je pa vseeno kar precejšnja doba. No, in nazadnje ko sem pisala svojo zgodbo, sem pisala še o tem, kako so redne službe precenjene, napadala svetost, ki je še ostala od neprekernega in izjavljala služboskrunska = bogoskrunska obdolževanja proti izjavljanjem poštenih, delavnih od socializma spranih idej, služba je služba, pa tudi če je treba včasih malo potrpet. Oziroma varnost je pač treba žrtvovat za svobodo in redni službi že samo po sebi umevno pritiče malo (po)trpljenja. Kakršnakoli varnost že to je (ampak to je še tista prejšnja zgodba, ki je v tem vsesplošno prekernem času že zdavnaj passe). No, jaz ne mislim osem ur na dan trpet do svojih recimo 60, ko bom končno šla v penzijo in končno začela počet stvari, katere sem celo življenje v resnici želela počet. V bistvu imam že cel namišljen seznam dejavnosti, s katerimi se bom ukvarjala v penziji, od štrikanja, vrtnarjenja, plesanja v paru, raziskovanja čaker in tantrične joge, pa do branja Das Kapitala, Joyca in vseh Freudovih knjig. 14 dni kasneje sem službo izgubila, pa ne zaradi kot bi si kdo utegnil misliti, izpostavljanja v javnosti in blatenja njene svetosti (ker pač let’s face it, živimo v demokraciji in lahko lajam kolikor hočem, kadar hočem, kjerkoli hočem), ampak iz čiste preproste vzajemne ljubezni, ki ji je v tistem trenutku uspelo prevzeti formo poteka pogodbe. Zanimiv moment. Občutek neskončnega olajšanja in strašljivo neskončne praznine.

Zdaj sem prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Pa ne zato, ker bi verjela, da bom s svojo diplomo iz kulturnih študijev in antropologije (karkoli že to sploh je) uspela prek te institucije dobit kakršnokoli zaposlitev, temveč zato ker mi pripada glede na neprekinjeno delovno dobo tri mesece nadomestila v višini 80% moje bivše plače. Ne morem verjet, brezposelna sem, pa mi je kar še vedno kul v lajfu. S tem sem se pridružila številki približno 110 000 registriranih brezposelnih oseb v Sloveniji, katerim je verjetno tudi čisto kul v lajfu. Po statističnih podatkih naj bi lani v Sloveniji pod uradno sprejetim pragom revščine živelo 254 tisoč ljudi, kar pomeni, da je njihov mesečni razpoložljivi dohodek nižji od 587 evrov na odraslega člana gospodinjstva, ki je določen za prag revščine, od teh jih ima petina redno službo. Verjetno je tudi vsem njim še vedno precej kul. Če ne bi se namreč že zdavnaj organizirali in izlajali svojo revščino v družbene spremembe. A kaj?